Marino Vocci o rojstni Istri ...in obloženih mizah

V tržaškem mestnem morskem muzeju (Civico museo del mare), ki se nahaja v bližini bivše železniške postaje pri Sv. Andreju, smo obiskali znanega tržaškega publicista, politika in javnega delavca Marina Voccija ter se z njim pogovorili o njegovih življenjskih, delovnih in kulturnih izkušnjah.
Rodili ste se v Istri leta 1950. Kako se spominjate svojih zgodnjih otroških let in eksodusa?
Izkušnja prvih štirih let mojega življenja je zaznamovala moje odraščanje, ki je bilo tesno povezano z vonjavami, okusi in pokrajino. Močno sem bil navezan na podeželje, kar je seveda posledica mojih istrskih korenin. Na obzorju imam še danes morje in prav to prvino sem videl s podstrešja svoje hiše v Kaldaniji, in sicer v eni smeri proti Piranu, na drugi pa proti Dajli. Dihal sem zrak, v katerem so se jeziki prepletali. Nahajal sem se na meji, lučaj stran od Dragonje in Sečoveljskih solin. Naša istrska govorica je bila, čeprav smo bili italijanske kulture, precej »po naše«, v njej so se mešale beneške, čakavske in šavrinske besede. Moj razvoj se je torej porodil in črpal iz jezikovne mešanice. Še danes ne razlikujem ljudi po jeziku, ki ga govorijo, ampak po izrazih, ki jih uporabljajo. Spominjam se tudi svoje none in razširjene družine, v kateri je bila prisotna močna navezava s teritorijem, pa tudi globoke korenine v istrski rdeči zemlji in belem kamnu, med katerima sem čutil burjo. To je moj spomin na Kaldanijo. V tem času je bilo v zraku čutiti vonj po božiču, pa tudi slišati mučno in vreščeče kruljenje prašiča, ki je šel svoji usodi naproti. Moj utrip je bil torej tesno povezan s kmečkim življenjem, denimo žetvijo, trgatvijo, obiranjem oljk, kolinami in obdelovanjem kamna.
Najbrž se vse spremeni z življenjem v begunskem taborišču.
Šlo je za radikalno spremembo. Iz kmečkega okolja smo prešli v mestno, čeprav smo bili nastanjeni na Tržaškem krasu, in sicer na Opčinah. Okolje je bilo hladno, prečesavala ga je burja, stanovali smo v barakah iz pločevine. Naša družina je bila ločena v dve baraki, bili smo omejeni na begunsko taborišče. Odnosi z okoljem okrog nas so bili težki, doživljali smo ga z nasprotovanjem in tudi drugi so nas tako doživljali. Za nas otroke pa to ni predstavljalo travme, vse smo doživljali kot nekakšno veliko igro in pustolovščino. Velik udarec je to predstavljalo za starše in odrasle, ki so bili izkoreninjeni. V sebi so čutili globoko rano. Tudi jaz sem čutil pomanjkanje nekaterih stvari, ki sem jih imel doma, čeprav je bil moj Bujski kras precej podoben tržaškemu. Svet pa je popolnoma različen, znašli smo se v skupnosti, ki smo jo postopoma začenjali srečevati in spoznavati, najprej z begunci, potem pa s širšim okoljem. Imel sem srečo, da sem doživljal Opčine v šestdesetih, torej skupnost, ki se je počasi odpirala, kar se je dogajalo predvsem v katoliškem svetu, začenši z drugim vatikanskim koncilom. Moje življenje se je še dodatno spremenilo, ko sem šel študirat v Trst in se tam srečal s stvarnim mestnim življenjem, saj so bile Opčine še podeželje. Počasi sem se torej začenjal ukoreninjati v novo okolje, v katerega sem prišel. (...)
Danes na TV Koper vodite zanimivo rubriko z naslovom Terra e sapori (Zemlja in okusi). Kdaj ste se začeli zanimati za kulinariko?
Moja izkušnja devinsko-nabrežinskega župana ni bila le s cvetjem posuta. Pri tem sem doživel tudi nekaj malih ali velikih bolečin. Mislim, da sem eden redkih, ki so odstopili in niso znova kandidirali. Malce sem bil zagrenjen. Iz takih razočaranj sem potegnil zaključek, zakaj se ne bi ukvarjal s čim, kar prinaša veselje in radost. Kulinarika je taka radost. Moja mati je bila kuharica, sam sem bil med pobudniki združenja ArciGola Slow Food. S kuharijo sem se začel ukvarjati s prepričanjem, da je moč ob obloženih mizah rešiti velika nasprotja. To se je zgodilo v širši zgodovini, pa tudi v malih družinskih zgodbah. Prehrana je tudi stvar dobrega zdravja, zato se moramo prehranjevati zmerno. Hrana pa mora biti tudi užitek, tudi naše življenje mora biti tako. Hrana je trenutek družabnosti, pa tudi stvar istovetnosti. Jedi, ki jih uživamo, so prepojene z našo kulturo. Mediteran je civilizacija olja, vina in kruha. Hrana je skupen in pozitiven spomin, predvsem v naših krajih, v katerih imamo veliko ločenih spominov.