Jack White in njegov prvenec Blunderbuss

Prvi solo-album ameriškega rokerja smo strastno pričakovali že vrsto let, končno pa je le napočil čas zanj. John Anthony Gillis, bolje poznan s psevdonimom Jack White, je eden najboljših glasbenikov zadnjih petnajst let. Z bivšo ženo Meg White je proti koncu 90. let ustanovil glasbeni duo White Stripes, ki je leta 2003, s komadom Seven Nation Army, v bistvu »koloniziral« ves svet ... Posrečen glasbeni »recept« kitara-bobni je danes že prava legenda, od takrat do danes pa je takih in podobnih bendov z dvema glasbenikoma na pretek.
White je v svoji petnajstletni glasbeni karieri izdal okrog deset plošč, a ne le z bendom White Stripes, ustanovil je še drugi dve skupini in sicer The Raconteurs in The Dead Weather, s katerima še sodeluje. Konec glasbene avanture z bivšo ženo je ameriški glasbenik lani pozitivno izkoristil in se tako končno posvetil svojemu solo-prvencu.
Album Blunderbuss skriva v svojih komadih glasbeno zrelost, ki jo je White odločno iskal v svoji bogati glasbeni karieri. Ploščo sestavlja trinjast pesmi za malo več kot štirideset minut glasbe. Album je rezultat sodelovanja med Whiteovo glasbeno založbo Third Man Records in XL Recordings, izšel pa je pred dvema tednoma. Vsak komad je razred zase, prepletajo se električne kitare, kontrabasi, klarineti, posebne klaviature iz sedemdesetih, kot na primer v prvi Missing Pieces, kjer prevladuje Whiteov klavir. Naslednji garage komad Sixteen Saltines spominja na plošče bivših Whiteovih bendov, takoj za njim pa je na vrsti akustični single Love Interruption, pri katerem je sodelovala tudi afriška pevka Ruby Amanfu. Ravno tako akustična je naslednja Blunderbuss, medtem ko je komad I'm Shakin' prijetna priredba uspešnice iz šestdesetih.
Zaključni del plošče sestavlja še r' n' b pesem Trash Tongue Talker, pravljična Hip (Eponymous) Poor Boy, izvrstna I Guess I Should Go To Sleep in še zadnja Take Me With You When You Go, kjer se kontrabasi in violine neverjetno ujemajo s trdo Whiteovo kitaro ... genialno!