Nostalgično hlipanje benda The Strokes

»Padajoči stroj«, tako je ime petemu glasbenemu izdelku ameriškega benda The Strokes, ki je izšel ravno prejšnji teden pri angleški multinacionalki RCA. Zasedba, ki je na začetku novega tisočletja vodila gibanje prerojenega indie rocka, je to vlogo že zdavnaj zamenjala za bolj nostalgično hlipanje po popu iz osemdesetih ...
Comedown Machine torej, The Strokes so iz tega zornega kota res »padajoči stroj«, ki je po uvodnem dokaj inovativnem prvencu (izšel je pred dvanajstimi leti) ubral pot, ki se počasi, a neizprosno izliva v morje »komercialne« glasbe. Za izjemo velja komad All The Time, predvsem pa hitra in poskočna 50/50, izredna indie rock – pank pesem, pri kateri pride končno do izraza tudi hrapav glas pevca Juliana Casablancasa, pa čeprav s pomočjo elektronskih efektov. Čisto drugačna je uvodna Tap Out, bolj v osemdeseta leta usmerjena pesem, ravno tako pa single One Way Trigger, ki ima sicer posrečeno melodijo, a tudi moteč Casablancasov vokal v falsetto tehniki. Glasbeni trend nadaljuje naslednja Welcome to Japan, sledi komad, ki daje ime plošči 80's Comedown Machine in zveni tako, kot bi pomešali glasbo francoske skupine Phoenix z Islandci Sigur Ros ... Po že omenjenem, uspešnem intermezzu 50/50 sta na vrsti anonimna komada Slow Animals in Partners in Crime, nato pa Chances, kjer Casablancas slabo oponaša uspešnega angleškega pevca Miko. Ploščo zaključujeta še pesem Happy Ending, prijeten komad, idealen za najpopularnejše radijske postaje, in še umirjena in zapeljiva Call It Fate, Call It Karma.
Comedown Machine lahko brez večjih pomislekov opredelimo kot »easy-listening« ploščo, ki sledi ravno takemu albumu Angles (2011) in podobnemu First Impressions of Earth (2006). Ploščo, ki drastično zmanjšuje upanje, da se bo skupina vrnila k svojemu prvotnemu soundu ...