Fantazije in načrtov ne manjka

Nekdanja ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu Ljudmila Novak je sredi decembra 2012, na odprtju velike razstave v Skladišču idej na tržaškem nabrežju, dejala, da spada Bogdan Grom med tiste velike slovenske ustvarjalce, ki znajo s svojim umetniškim delom povezovati narode. In v isti sapi ocenila, da imamo v Trstu prav poseben zrak, če sta se tu rodila ustvarjalca, ki sta tudi po devetih desetletjih življenja polna bistrega duha in ustvarjalnosti - Bogdan Grom in Boris Pahor. Prav posebna usoda je hotela, da sta se oba rodila istega dne, 26. avgusta, pa čeprav s petletnim razmahom.
Slikar Bogdan Grom slavi letos 95. rojstni dan. Rodil se je namreč leta 1918, ob koncu prve svetovne vojne, v Devinščini nad Trstom. Smisel za lepoto in ljubezen do domače zemlje mu je posredovala mama, oče, ki je kot bančni ravnatelj delal tudi v Ljubljani, Subotici, Zagrebu, je podpiral umetnike in ga vodil po razstavah.
Navezanost na domače kraško okolje je ena od stalnic njegove dolge življenjske poti, ki ga je po fašistični aretaciji in zaprtju v koronejskem zaporu vodila na likovno akademijo v Perugio, po kapitulaciji Italije pa v Benetke, kjer je leta 1944 tudi diplomiral. Razstavljati je začel leta 1949, ko je v tržaški galeriji Škorpijon sodeloval na skupinski razstavi novega vala slovenskih umetnikov.
Živel, ustvarjal in izpopolnjeval se je v različnih mestih, na primer Beogradu, Münchnu, Parizu, Pragi. Specializiral se je v uporabni umetnosti. Nekaj let je poučeval risanje na ptujski gimnaziji in slovenskem učiteljišču v Trstu, od leta 1957 pa s poučevanjem nadaljeval v ZDA, kjer se je nato posvetil izključno ustvarjanju; v Engelwoodu (New Jersey) živi še danes.
Bogdan Grom, ki preko spleta redno prebira tudi naš dnevnik, je ohranil trdne vezi s Tržaško, kamor se redno vrača. Decembra lani je prisostvoval odprtju že omenjene razstave, ki mu jo je Pokrajina Trst priredila v Skladišču idej; na ogled je bilo preko sto del, razstavo si je ogledalo tri tisoč ljudi. Junija letos je upravi Marie Terese Bassa Poropat podaril delček tiste razstave, natančneje petindvajset del različnih formatov. »Vedno sem smatral, da ne delam za sebe, ampak, da bo vse, kar naredim, nekega dne pripadalo drugim. Vesel sem, da bo izbor mojih del odslej v Trstu,« nam je takrat dejal vselej vitalni umetnik. Dela so začasno v palači Galatti, v prihodnje pa naj bi bila dostopna širši javnosti.
Prijazni umetnik je ob tisti priložnosti izrazil tudi željo, da bi dočakal 120 let, saj mu fantazije in načrtov ne manjka, dokončati pa bi želel še marsikatero že zastavljeno delo. Njegovi želji se iz srca pridružujemo tudi mi.