Antifašist s srcem in dušo

»Najbolj goreča želja vojnega fotografa je, da bi ostal brez dela,« so besede Roberta Cape, fotografa, ki velja za najboljšega vojnega fotoreporterja tako med poznavalci kot ljubitelji fotografije že od štiridesetih let prejšnjega stoletja. Sovražil je vojno, predobro jo je poznal. Bil je med prvimi, ki se je zavedal pomembnosti poročanja o španski državljanski vojni, leta 1938 je bil na Kitajskem, da je dokumentiral japonsko invazijo, med drugo svetovno vojno je bil v Londonu, severni Afriki, Italiji, Franciji, bil je v Palestini, ko so leta 1948 ustanavljali judovsko državo, in leta 1954 je umrl med fotografiranjem na minskem polju v Indokini. Razstava Robert Capa: la realta di fronte v Vili Manin pri Passarianu (na ogled je do srede januarja 2014) je pregledna, piše Meta Krese v današnjem Primorskem dnevniku. Med 180 fotografijami jih je kar nekaj, ki so se z leti že tako močno vtisnile v kolektivni spomin, da so zamenjale citate zgodovinarjev. Recimo, izkrcanje v Normandiji. Samo omenimo ga in vsakemu, ki je le oplazil zgodovino 2. svetovne vojne, se bo najverjetneje pritihotapila pred oči neostra fotografija zavezniških vojakov, ki težko natovorjeni z vojaško opremo brodijo proti obali. Apokaliptična zgodba: fotograf hodi v korak s smrtjo, a preživi. Večina vojakov, s katerimi se je izkrcal v prvem valu invazije, žal ne. Ali pa pogreb dvajsetih italijanskih partizanov v Neaplju, ki so padli v boju proti Nemcem, tik preden so zavezniki vstopili v mesto.