»Moje gledališče je bilo vedno politično«

V sklopu multimedijske razstave Okus nekega mesta - Trst, prestolnica kave, ki je tačas na ogled v nekdanji glavni ribarnici na tržaškem nabrežju, bodo v petek, 31. julija, gostili Monija Ovadio. Bolgarski Jud, ki od otroških let živi v Milanu, družbeno angažiran glasbenik in gledališčnik, ki rad zagovarja odločna in pogumna stališča, bo ob 21. uri gost srečanja Moni Ovadia incontra Trieste. Kot je poudaril v intervjuju za naš dnevnik (na katerega ga, kot pravi, vežejo hvaležni spomini, saj mu je vedno posvečal veliko pozornosti), to ne bo glasbeno-gledališki večer, ampak predvsem pogovor o Trstu, na katerega je zelo navezan tudi zaradi slovanske duše - svoje in njegove.
Kdaj ste se prvič seznanili s Trstom?
Moj odnos s Trstom je zelo star, nanj me vežejo morda prvi spomini, ki jih imam na naš odhod iz Bolgarije. Star sem bil tri leta in pol. Vsakič, ko se vrnem v mesto, ko vidim njegovo nabrežje, imam občutek, da je ta podoba že zelo zelo dolgo v meni. Trstu moram velik del svoje kulturne izobrazbe, saj mi je oči začel odpirati Tržačan, moj profesor na milanski judovski šoli Loris Rosenholtz. V krogu ljudi, ki so se zbirali na njegovem domu in tam poslušali tradicionalno glasbo, peli, debatirali o izvoru, koreninah, svetu, je bil pogovorni jezik tržaško narečje. To je bilo moje prvo srečanje s tem čudovitim in kozmopolitskim mestom, kajti tržaško narečje - mešanica sočnih izrazov, tudi slovanskih in nemških - ti takoj predstavi Trst. Zanimivo, da je tudi takratna Lorisova žena, iraška Judinja, ki je odraščala v Izraelu, uporabljala tržaščino ... sicer s strašnim, prav motečim izraelskim naglasom! Pripovedovali so predvsem tržaške judovske zgodbe, saj je tržaška judovska skupnost, kljub temu, da je Judov le za 5% prebivalstva, odigrala zelo pomembno vlogo. Ker sem to hišo obiskoval kar nekaj let, sem začel nategovati ušesa, da bi usvojil to govorico.
Svoje poznavanje Trsta ste iz leta v leto poglabljali ...
Trst me je pritegnil kot italijansko mesto psihoanalize, saj sem tudi sam šel skozi dolgo in globoko psihoanalitično izkušnjo. Bliskovito in silovito je bilo zame srečanje s Claudiom Magrisom, najprej z njegovimi knjigami, nato sva se tudi spoprijateljila; njemu dolgujem pomemben del svoje intelektualne rasti.
Trst je bil zame vir navdiha na profesionalnem področju, predvsem zaradi svoje večkulturne in večjezične identitete ... in to po zaslugi Alfreda Lacosegliaza. On je zame poosebljal tisti Trst, ki na široko odpira obzorja proti vzhodu in krajem, ki smo jih nekoč imenovali Jugo. Alfredo je odličen glasbenik, ki je po mojem mnenju kot nihče drug znal interpretirati dušo tega mesta. Veliko let je delal z mano, ker sem želel ob sebi človeka, ki bi mi pomagal pri iskanju mojih judovskih, vzhodnih, balkanskih korenin, ki so značilne tudi za Trst. In Alfredo, Tržačan hrvaškega izvora, me je postavil v sozvočje s tem srednjeevropskim Trstom, v katerega sem se zaljubil iz več razlogov: ker sem kot bolgarski Jud njegov sestavni del, ampak tudi zaradi številnih kulturnih sugestij, ki jih ponuja. Ne samo s psihoanalizo, ampak tudi z Italom Svevom, z genialnim Sabo in drugimi osebnostmi, ki morda niso del dominantnega »mainstreama«, na primer Bobijem Bazlenom in Giorgiom Voghero. V Trstu pa naletiš tudi na tako izrednega pesnika kot je Srečko Kosovel. In na Carulusa Cergolyja, ki ga v Trstu nimajo vsi radi, ker je bil »titoist«, a je nedvomno umetnik, ki je najboljše interpretiral tržaško narečje. Njegove pesmi ti pred očmi zarišejo Trst.
In ne nazadnje je Trst zame tudi mesto vznemirljive lepote, eno najlepših mest, kar jih poznam. Mesto, v katerem, ko piješ kavo v kavarni Specchi na Velikem trgu, k tebi prisede morje. Njegovi zimski zatoni ti ugrabijo srce. Res sem zaljubljen v Trst. Všeč mi je tudi tista posebna ironija, s katero so prežeti Tržačani.
V zadnjih mesecih ste veliko energije vložili v zelo učinkovito postavitev Ajshilove tragedije Pribežnice (Le supplici), ki je bila maja in junija na sporedu v antičnem gledališču v Siracusi. Zakaj ste se odločili za njeno prepesnitev v sicilijansko narečje in moderno grščino?
Italijanščina je zelo lep jezik, je pa gledališko gledano zelo reven, ker ni dovolj ekspresiven, predvsem tista italijanščina, ki jo deklamirajo igralci. Gledališče pa zahteva jezik, s katerim lahko izraziš raznovrstne občutke in čustva. Naša narečja so s tega vidika eksplozivna, čudovita, polna zvočnosti. Sicilijsko ima tudi bogato gledališko tradicijo. Poleg tega ne smemo pozabiti, da je bila Siracusa del Grčije in da je tu Ajshil delal kar devet let.
V dneh, ko so mi ponudili režijo v Siracusi, sem bil v Enni, kjer gledališče vodi mladi glasbenik Mario Incudine; želel sem si sodelovanja z njim in res je naredil čudovito delo. V sicilijskem narečju lahko izraziš poetičnost, bolečo intimnost, ta ekspresivnost pa nam je omogočila enkratno ritmično in glasbeno pisavo. Hkrati pa nam je nudila tudi možnost, da spregovorimo o sodobni Siciliji, zemlji, ki dnevno sprejme na stotine migrantov in njihovih bolečin. Vse to je stimuliralo naše pisanje.
Izbira grščine pa je bila politična. Kar se danes dogaja z Grčijo, je rana v živo meso celotne Evrope. Vsi smo danes Grki.
Vaše Pribežnice so bile vsaj tako družbeno angažirane kot Mittelfesti, ki ste jih vodili pred skoraj desetletjem: danes ste v središče postavili sprejemanje priseljencev, takrat človekove pravice, dostojanstvenost dela ...
Moje gledališče je bilo vedno politično: ne zato, ker bi v njegovo središče postavljal politiko, ampak zato, ker je gledališče politično dejanje, je neke vrste polis, v kateri lahko človeška civilizacija izrazi demokratičnost, enakopravnost. Danes je ta vidik žal žrtvovan, osebno pa ne bi bil gledališčnik, če bi se moral ukvarjati samo z njegovo razvedrilno vlogo.