Osti - pesnik rekordov

Josip Osti je pesnik rekordov. Na svojii literarni poti je ustvaril več kot dvajset izvirnih pesniških zbirk v slovenščini. Nastale so v drugem delu njegovega ustvarjalnega življenja, po letu 1987, ko se je iz Sarajeva preselil v Tomaj. Prej je objavil številna dela v materinem jeziku. Izjemno je tudi število knjig, ki jih je prevedel iz slovenščine v srbohrvaščino: nad sto deset pesniških zbirk in več kot dvajset dramskih besedil. Ob Tomažu Šalamunu velja tudi za najbolj prevajanega slovenskega pesnika na svetu. O kakovosti njegovega ustvarjalnega dela pričajo številne nagrade, med temi Vilenica, Veronikina in Jenkova nagrada.
V torek je v Tržaškem knjižnem središču potekala predstavitev dveh novih Ostijevih zbirk haikujev, ki sta izšli v izvirniku in v italijanskem prevodu, za katerega je poskrbela Jolka Milič. Zbirka Sence Kresnic – Ombre di lucciole je izšla pri mariborski založbi Pivec, zbirka Nella terra di nessuno – Na nikogaršnji zemlji, ki jo je uredila prevajalka, pa pri založbi Multimedia edizioni iz Salerna. Obe krasijo mehke podobe slik Metke Krašovec. Dogodek sta priredila slovenski PEN klub in Skupina-Gruppo 85, oblikovali pa predavateljica slovenske književnosti na Univerzi na Primorskem Vesna Mikolič in trije pesniki ter Ostijevi prijatelji: Roberto Dedenaro, Marko Kravos, Sinan Gudžević. Ostijeve Haikuje je v italijanskem prevodu prebirala Francesca Sartori, medtem ko je za branje v izvirniku poskrbel sam avtor.
»Jedro Ostijevega pesniškega ustvarjanja so impresije iz narave ter ljubezenska čustva. Skozi njih pa odraža pesnik tudi svoje poglede na svet, kot sta navezanost na dom in jezik. Haiku, trivrstična pesem japonskega izvora, v kateri ima prvi verz pet zlogov, drugi sedem in tretji pet, pa popolnoma ustreza Ostijevi težnji k bistvenosti,« je uvodoma povedala Mikoličeva.
V svojih haikujih gleda pesnik na svet skozi prizmo narave svojega vrta v Tomaju, kamor se je z ženo preselil z mislijo na Srečka Kosovela. Nanj ga veže želja po sintetični izpovedi. »Kosovelov verz “eno besedo bi rekel rad” odlično ponazarja tudi Ostijev pesniški svet,« je razložil Marko Kravos.
Osti je haikujev napisal več kot tisoč, na to pesniško obliko pa naj bi se spomnil, medtem ko se je sprehajal po tomajskem stanovanju, katerega tri sobe merijo ravno pet oz. sedem oz. pet korakov. Vsaka anekdota, ki jo je bilo slišati med večerom, je namreč pričala o tem, kako prisotnost Josipa Ostija pričara skoraj neverjetne pripetljaje. Roberto Dedenaro se je tako spomnil intervjuja z novinarjem neapeljskega dnevnika ob odsotnosti tolmača: Osti ni obvladal italijanščine, Dedenaro pa ni obvladal nobenega slovenskega jezika. Dedenaro je bil tako prisiljen, da si zaradi svoje improvizirane vloge tolmača izmisli jezik s slovanskim prizvokom in si na podlagi dobrega poznavanja Ostija in njegovega pesniškega ustvarjanja izmisli tudi odgovore ob, seveda, popolnem navdušenju novinarja, ki je Ostiju napovedal celo Nobelovo nagrado.