Svet, v katerem je morje tudi oranžne barve

Slikar Deziderij Švara najbolj ljubi oranžno barvo. Zato, ker je mešanica rdeče in rumene – strasti in sonca. In zato, ker mu je pred dobrimi tridesetimi leti, v hindujskem templju na karibskem otoku Martiniqua, odprla vrata v nepoznan svet. Ampak Švarova velika vseživljenjska ljubezen je morje. In kot se za ljubezen spodobi, tudi natanko ve, kdaj jo je prvič videl: bilo je pred dobrimi osemdesetimi leti v rojstnih Ricmanjih. Takrat je prvič opazil v daljavi nekaj svetlikajočega in neznanega. To je »murje«, ga je poučila mama. Morje se v njegovih likovnih delih redno pojavlja – v takem ali drugačnem barvnem odtenku. Tudi oranžnem. »Vsaka umetnost naj bi človeku pomagala, da zapusti materijo in se približa duhovnosti. Jaz to doživim na obali: tu se mi zdi, da me voda, kljub temu, da imam noge na tleh, pelje proti nebu, proti meditaciji. Na nabrežju imam občutek absolutne svobode. Utesnjenosti ne prenašam, tudi doma in v politiki ne.«
Deziderij Švara je med letošnjimi dobitniki priznanj za dosežke na kulturnem področju, ki jih skupaj podeljujeta krovni organizaciji Skgz in Sso. Podelili so mu ga na osrednji prireditvi ob slovenskem kulturnem prazniku, 6. februarja v goriškem Kulturnem domu. V utemeljitvi so zapisali, da je s svojim prepoznavnim slogom pravi ambasador neke duhovne svetlobe, ki je vselej glavni element njegovih del. Citirali so tudi kritika Claudia H. Martellija, ki o Švari pravi, da mojstrsko dosega »nivo ravnovesja med tem, kar vidi z očesom, tistim, kar čuti njegova duša, in onim, kar ima v mislih njegov um«.
Nagrada je bila nepričakovano, a zelo dobrodošlo presenečenje, pojasnjuje v svojem svetlem stanovanju – ateljeju pod Škednjem. »Šele na dan podelitve sem zvedel, da bom med nagrajenci. Predlagalo me je Društvo za umetnost Kons s predsednikom Matjažem Hmeljakom na čelu. Oni so bili pobudniki, izbrala pa me je komisija, ki podeljuje priznanja. V veliko čast mi je, da so ga letos prvič podelili slikarju, zato mislim, da to priznanje ni samo zame, ampak za vse naše slikarstvo. Meni pa so ga izročili zato, ker sem najstarejši slovenski živeči slikar v Trstu,« se pošali Švara, ki je na domače okolje zelo navezan. »Kot slovenski slikar čutim poslanstvo in dolžnost, da sodelujem na skupinskih razstavah v Trstu. S svojo prisotnostjo želim opozoriti mesto, da živimo v njem tudi mi.«
Odločitev, da bo slikar, je Švara vzel še kot otrok, ko se je nekega dne zagledal v veliko fresko (baje drugo največjo v Furlaniji - Julijski krajini), ki krasi strop domače ricmanjske cerkve. Sledili so prvi poizkusi – grafiti na domačih stenah, narisani z ostanki oglja. Od takrat riše vsak dan. »Ali vsaj mešam barve. Že to mi je velik užitek. Pravzaprav strašen užitek. Slikarstvo je kot mamilo.« Vojno in prvo povojno obdobje pa nista bili najbolj naklonjeni ustvarjanju. Oče se je iz prekomorskih brigad, s katerimi je pomagal osvoboditi Beograd in Zagreb, vrnil hudo bolan, Deziderij si je moral poiskati poklic, »usmilil« se ga je mizar v Ulici della Tesa, ljubezen do likovnega ustvarjanja pa je ostala. Izpopolnjeval se je pri različnih slikarjih in začel razstavljati. Predvsem figurativna dela: delavce na delu, tihožitja, vaške utrinke. »Zelo pomembno je, da v določenem trenutku svojega življenja srečaš pravo osebo ali vzameš v roke pravo knjigo.« Za Švaro je prava oseba bila tržaški slikar Milko Bambič. »Prišel je na mojo razstavo in za Primorski dnevnik napisal lepo kritiko. Rekel pa mi je: če ne boš dodatno študiral, ne bo nič iz tega. Zelo me je motiviral, odločil sem se za študij z akademskim slikarjem Renatom Brillom.«