»Po mojem ima najlepše naslove Boris Pahor«

Pesnik, pisatelj in prevajalec Miroslav Košuta je pri 80 letih še vedno dejaven premišljevalec družbe in živahen sogovornik, ki je življenjsko razpet med morjem, Krasom in Ljubljano. Ob robu predstavitve avtobiografije Mornar na kozi, ki jepotekala v sredo dopoldne v Tržaškem knjižnem središču, smo slavljenca zaprosili za krajši pogovor, v katerem nam je zaupal marsikaj zanimivega o senčnih in svetlih trenutkih življenja v rojstnem Križu. Pri pisanju črpa veliko iz svojega spomina na otroštvo, ki je bilo kljub vojnemu času, kljub temu, da je bil oče interniran na Kalabriji, prijetno in ljubeče, preživeli pa so zato, ker so doma imeli kozo.
Najprej iskrene čestitke, gospod Košuta. Kaj se posamezniku v tako bogatem življenju, kot je bilo vaše, najbolj vtisne v spomin?
Bojim se, da bo to vprašanje ostalo brez odgovora. Spomini se mi namreč kopičijo drug čez drugega in ob vsakem človeku, ki ga srečam, pridejo na površje drugi spomini. Danes v tem središču vidim sošolce iz realne gimnazije in na plan prihajajo spomini na razred upajočih mladih ljudi, ki so želeli uspešno opraviti maturo. Posamična življenjska obdobja so spravljena v posamezne predalčke in od trenutka je odvisno, kateri predalček želim osvetliti.
Kako to, da ste se odločili napisati knjigo spominov, v kateri je zajeta samo četrtina vašega življenja?
Zametki knjige segajo v konec 90. let minulega stoletja, ko sem zapustil mesto ravnatelja in umetniškega vodje Slovenskega stalnega gledališča. Takrat sem na papir spravil nekaj zametkov spominov, ki so po zgodovinski nujnosti postali začetek knjige Kriško-kraške, drugi pa so rasli v to knjigo, ki sem jo prekinil, ko sem našel dva očetova zvezka in se mi je zdelo prav, da določena poglavja mojega življenja, vezana na očeta, dopolnijo njegovo pripoved. Tako je nastala zgodba, skoraj družinski roman, Spomini Angela Katice. Se opravičujem vsem tistim bralcem, ki bodo tu našli to, kar je bilo že od vsega začetka namenjeno Mornarju na kozi.
Kako ste izbrali naslov za knjigo?
Naslovi so pač naslovi. Po mojem ima najlepše naslove Boris Pahor. Od vsega začetka sem obžaloval, da si nisem sam izmislil naslova Mesto v zalivu. O mestu v zalivu sem velikokrat pisal, sanjal. Naslov Mornar na kozi pa se je razvil iz trditve literarnega zgodovinarja Borisa Paternuja, ki je nekoč zapisal, da je Miroslav Košuta zadnji mornar slovenske celinske poezije. Ta oznaka se mi je zdela lepa in dejansko »zadeta«, po drugi strani pa obžalujem, da med Slovenci ni več tistega zanimanja za morje, ki bi si ga ta del naše obale z zalivom dejansko zaslužil. In ker sem v naslov moral vključiti tudi Kras, sem se odločil za kozo oz. vrsto koz, s katerimi smo preživeli vojno.
Koliko je mogoče skozi zgodovino odkrivati tudi sedanjost?
To boste morali vprašati Križane. Sedanji Križ ni več tista moja vas. Zdelo se mi je prav, da jo portretiram tako, kakršna je bila. Trume revežev, ki se zdaj potikajo čez Evropo, me spominjajo na naše tedanje pogoje, in moram opozoriti, da so vredne večje solidarnosti, kot jo uživajo.