Dylan, glasbenik brez ceremonij

»Sredi poletja smo, pa vendar zmrzujemo premočeni do kosti. Dežuje kot iz škafa, mi pa vztrajamo na vaškem nogometnem stadionu v San Daniele del Friuli. V nekem trenutku zmanjka elektrike, stadion se pogrezne v temo, mi se ne premaknemo. Svojega dobrega mesta ne damo. Skromen oder brez velikih motečih panojev se razsvetli in točno ob 10h, tako kot je bilo napovedano, se na odru prikaže Bob Dylan. V črni dolgočasni obleki, s trapastim klobukom. Brez ceremonij, brez pozdrava začne s koncertom,« piše Meta Krese o koncertu Boba Dylana. »Lovim se: ne prepoznam nobene pesmi, pa čeprav ga poslušam, res intenzivno poslušam že desetletja. Potem se počasi predam glasbi. Za razumevanje besedil preprosto nimam časa. Naredi kratek odmor, nadaljuje in spet brez ceremonije odide. V tišini se razidemo. Na bis pozabimo. Preveč je bilo intenzivno. Večkrat sem bila na njegovih koncertih in vedno je bil drugačen, a vedno zavzet, nenavaden in skrivnosten. In kot vedno me je tudi tokrat pustil z občutkom, da je spet tako daleč pred nami, v nekem popolnoma novem svetu, da bom potrebovala spet dolgo časa, da si bom lahko rekla, da ga razumem (čeprav zares vem, da ga ne bom nikoli). Njegova večna potovanja v neznano (za nas v neznano) so brezkompromisna do poslušalcev, z njimi nikoli ne koketira,« piše o nobelovem nagrajencu za književnost še Meta Krese.