Sellerio: fotograf je v resnici pisatelj

Kako bi definirali pravega fotografa? Enzo Sellerio, fotograf iz Palerma, ki je v 50. in 60. letih prejšnjega stoletja objavljal svoje fotografije na platnicah najpomembnejših revij, je na to vprašanje, ki pozna številne odgovore, najraje odgovarjal, da je pravi fotograf v resnici pisatelj, ki se namesto z besedami izraža s podobami. In res so posnetki, ki so na ogled v Alinari Image Museum na gradu sv. Justa, polni tiste lepote in povednosti, ki jih bralci pričakujemo od literature – od proze in še zlasti od poezije.
Razstava Fermo immagine, ki bo na gradu odprta do 5. februarja 2017, ponuja vpogled v Selleriovo fotografsko produkcijo. Ta je omejena na 50. in 60. leta prejšnjega stoletja. Ko je bil Sellerio na višku svoje slave, ko so njegove reportaže objavljale revije svetovnega ugleda, ko so se objektivu njegove Rolleiflex 6x6 nastavljali Artur Miller, Christo, Claudia Cardinale, Alberto Sordi ... takrat se je Enzo Sellerio odločil, da ne bo več fotograf. »Zato mi je bil drag in zanimiv: ljubim ljudi, ki so z nečim končali, posebno če so moški,« je Adriano Sofri zapisal v tekstu, ki je objavljen v bogatem katalogu razstave Fermo immagine. »Posebno redko se namreč zgodi, da človek preneha početi nekaj, kar mu ne samo dobro, temveč odlično uspeva.«
Enzo Sellerio (1924-2012), po izobrazbi sicer pravnik, je odnehal in se raje posvetil novemu poklicu, v katerem pa je bil skoraj tako dober kot v starem: z ženo Elviro Giorgianni sta ustanovila založbo Sellerio, v sklopu katere je urejal knjige o umetnosti in fotografiji. A tudi skrbel za grafično podobo vseh zbirk, med katerimi je nedvomno najbolj prepoznavna La memoria (Spomin), modre barve in žepnega formata: v tej zbirki so izšli številni romani sicilijanskega pisatelja Andree Camillerija in tudi delo, ki je povezano s tržaškimi Slovenci – I Daneu Alessandre Lavagnino.
Sellerio je v dobrih dvajsetih letih posnel skoraj sto tisoč fotografij. Kot pravi njegova hčerka Olivia, ki se danes posveča urejanju in postopni digitalizaciji njegovega arhiva, je med njimi opravil izredno strogo selekcijo in »rešil« le kakih 300 posnetkov. V tem izboru se je prepoznal, »vsaka izbrana fotografija je imela določeno sporočilo ali bila funkcionalna njegovi pripovedi«. Skupaj so tvorile zgodbo fotografa-pisatelja Selleria. Ko jih danes pregledujejo s pomočjo sodobnih tehnologij in na velikih ekranih pa je očitno, da je bil pri izboru prestrog. Ogromno je takih, ki imajo kaj povedati. Vse so naravne, nikogar ni nastavljal, poz ni imel rad.