Ali Slovenija sega do Trsta in Gorice?

Včerajšnje dogajanje Slovenskega knjižnega sejma v Ljubljani je potekalo v iskanju odgovora na vprašanje, kje so meje Slovenije. O problematiki skupnega slovenskega kulturnega prostora in o tem ali o enotnem prostoru sploh lahko še govorimo, so se pogovarjali Marij Maver, Ace Mermolja, Zdravko Duša, Lojze Wieser in moderator Mitja Tretjak.
Maver je v izhodišču pogovora uporabil prispodobo in izpostavil tržaško predstavitev romana Marija Čuka z naslovom Molk koloradskih hroščev, na kateri je Boris Kobal med drugim dejal, da tega dela v Ljubljani ne bi razumeli. K temu je Maver še dodal, da je povprečen Slovenec, ki pride v Trst še vedno začuden, da v tem mestu živijo tudi Slovenci. »Na podlagi teh dveh primerov bi pod vprašaj postavil pojem skupnega slovenskega prostora, saj ta vsaj za matico deluje le kot floskula o kateri se govori, a jo nihče ne jemlje resno,« je med drugim dejal dolgoletni urednik Mladike.
Mermolja je izpostavil peti člen ustave Republike Slovenije in zakone iz let 2006 in 2010, ki skrbijo za zakonsko zaščito slovenske narodne manjšine. Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu je označil bolj ali manj kot brezzobega tigra. »V kolikor k temu dodamo, da ga vodi minister brez listnice, kar po domače povedano brez “šoldov”, je stvar jasna,« je bil odločen Mermolja in ob tem še navedel, da so državne meje začrtane, da pa v teh krogih še vedno ni jasno opredeljenih narodnih meja. Izpostavil je še primerjavo z Italijo, kjer imajo Italijani po svetu v parlamentu 12 mest in 6 v senatu. »Italijani imajo zagotovljenega svojega predstavnika tudi v Državnem zboru Republike Slovenije, mi pa svojega nimamo ne v Italiji in ne v Sloveniji,« je bil nazoren Mermolja.