»Dajmo vklopiti možgane in srce«

Igralka in režiserka Neda Rusjan Bric je odraščala z mejo. Rodila se je namreč konec 60. let v Šempetru pri Gorici, ob takratni jugoslovansko-italijanski meji. In prav ob tisto mejo je postavila predstavo, ki je doživela premiero v mali dvorani tržaškega Kulturnega doma – Sem pa tja Ödöna von Horvátha. Ampak kot pravi, gre zgolj za samoumevno asociacijo. »Ko se je Slovensko stalno gledališče odločilo, da povabi k sodelovanju italijanske kolege zadruge Bonawentura, je postalo jasno, da bomo na odru uporabljali oba jezika in da bo torej to slovensko-italijanska meja. Ker pa gre v Horváthovem tekstu za mejo, kjer potrebuješ "pasuše" in druge dokumente, je bila bolj logična asociacija z nekdanjo jugoslovansko mejo. Ampak tega nismo poudarjali, saj podobne meje srečaš povsod po svetu.«
Za Ödöna von Horvátha niso najbolj značilne komedije. Je predstava Sem pa tja zaživela kot taka po zaslugi vaše priredbe?
Besedilo je napisano kot groteska, to pomeni kot besedilo z mnogo komike in resnim problemom. Tudi sama mislim, da je to nekaj posebnega v njegovem opusu, ampak Horváth je bil – kot se je sam izrazil – mešane krvi, živel je po vseh mogočih krajih takratne Avstro-Ogrske. Rodil se je na Reki, živel na Dunaju, v Berlinu, bil je pol Madžar ... in v obdobju rastočega nacionalsocializma se je bil prisiljen umakniti iz Berlina na Dunaj, v Budimpešto, Pariz. V tem času je gotovo tudi sam imel veliko problemov z birokratskimi zadevami, dokumenti, papirji ... V tem času je napisal to grotesko. Če samo slediš besedilu, je stvar sama po sebi komična, ampak komična je zato, ker tudi zelo resni problemi postanejo absurdni, če človek, ki o nečem odloča, postane zgolj birokrat, in takih imamo žal vse več, zgolj sledilec nadrejenemu ... Če se izgovarja, da to ni v njegovi pristojnosti, »jaz samo sledim zakonu«, postane situacija popolnoma absurdna, nerešljiva in zato komična. Kajti vsaka zdrava pamet ve, da je treba rešiti problem, če človek, ki ga izganjajo v drugo državo, tako kot v naši predstavi, nenadoma obtiči na mostu med dvema mejama in se obe državi delata, kot da nimata nič z njim. Takih ljudi lahko vidimo na televiziji žal na tisoče. In zato pravim, da je srhljivo, kako je ta tekst aktualen.
Protagonist Ferdinand Havliček se tako znajde na nikogaršnji zemlji ...
Zame je ta most predvsem prispodoba absurdnosti situacije. Nemogoče se mi zdi, da smo ljudje nehali uporabljati zdravo pamet, čuteče srce, etiko, logiko. Problem današnjih beguncev, ki prečkajo našo državo ali se ustavijo tudi v drugih državah v Evropi, v resnici rešujemo na ta način, da se problemu izogibamo. Nihče ni odgovoren za nič in mislimo, da bo problem, če ga bomo negirali ali se obrnili stran, kar sam izginil. Ne bo. Problem bo samo še večji, če ga ne rešimo, ko je majhen. To je moje mišljenje in to absurdnost želimo prikazati s predstavo: dajmo vklopiti možgane in srce, ker ga imamo.
Ob prebiranju teksta marsikdo pomisli na izbrisane ...
Absolutno! Vse to je napisal že Horváth. Kar se sliši v predstavi, je grozljivo: neka država je pač sproducirala zakon, ljudje so imeli nekaj let časa, da se prijavijo, sicer izgubijo vsako možnost, da pridobijo državljanstvo. To je bilo v časopisih objavljeno in to je za državni organ ad acta. Ampak to je absurdno, človek na drugi strani ni nikoli pomislil, da potrebuje državljanstvo, saj je verjel, da bo v državi, v kateri živi, živel za zmeraj.
Tako kot so mislili izbrisani, da živijo v Sloveniji, kjer so bili nekateri celo rojeni ... Ampak za birokrate se problem konča z zakonom. Ali je to rešitev problema, da izženeš ne vem koliko ljudi? Srhljivo je, ko pomisliš, da delamo po sto letih iste napake.