Pahor in skrivnost dolgega življenja

V visoki starosti natančno ve, kaj hoče povedati – in po vsem, kar je dosegel in doživel, ima tudi pravico do svoje pripovedi, svojih poudarkov. Večer pred srečanjem z novinarko Barbaro Kramžar je zgodbo »človeka, ki je pri stotreh letih priča grozljivosti dvajsetega stoletja« Boris Pahor pripovedoval kot začarani publiki v berlinski Literaturhaus. Med pogovorom za Sobotno prilogo Dela pa se ni niti dotaknil črne kave, ki mu jo je prinesel natakar. Bilo je preveč za povedati. In kje je Skrivnost dolgega in plodnega Pahorjevega življenja? »Ena skrivnost je, da sem bil v semenišču, kamor me je mati dala, ker sem bil faliran študent. Ker nisem hotel postati Italijan, nisem hotel poslušati italijanskih lekcij. Oče me je vpisal, ko sem peti razred osnovne šole izdelal le s pomočjo učitelja, ki ga je plačeval, da sem znal napisati nalogo, kakor se spodobi. Potem pa me je vpisal na trgovsko akademijo, dvoletno, ker so naši bili zelo povezani s Trstom kot mestom trgovine. Jaz sem prvo leto padel, pa ne zaradi tega, ker nisem bil sposoben, ampak ker nisem poslušal, kaj predavajo, meni je bilo vseeno. Potem pa sem naročil pisalni stroj in se zaljubil vanj, ker sem rekel, da hočem povedati, kaj sem doživel. Bil sem nekakšen poročevalec preteklosti in so mi dali tudi nagrado za take, ki so na pol zgodovinarji in na pol poročevalci. Jaz se nisem imel za pisatelja, dokler me niso za takega priznali Francozi. Priznali so mojo literaturo, za Nekropolo so rekli, da si zasluži Nobelovo nagrado, in takrat sem rekel, ja, potem sem pa pravi pisatelj, strela! Nekropola je zdaj prevedena v štirinajst jezikov; s tem se je dokazala tržaška literatura, ki so jo Italijani tajili, a je bila evropska kultura. Imeli smo gledališče in izdajali velike avtorje, a so nas imeli za ljudstvo brez kulture. Onkraj Trsta so samo neki pašniki in sem ter tja kakšna bajta, so rekli, a ni bilo res,« je v pogovoru poudaril Pahor. »V nas so imeli nasprotnike, ker nismo mogli biti zanje, ko so hoteli Trst, kakor sem že rekel na začetku. Če bi hoteli imeti Trst, bi morali sprejeti tisto, kar so imeli Beneški Slovenci po letu 1866, ko Benetke niso bile več država, postale so navadno mesto. Benečani so celo glasovali za Italijane, pravzaprav je bilo smešno, ko pa je bilo že odločeno, da bodo Italijani. Mislili so, da bodo v deželi Mazzinija, ki je spoštoval Slovane, naši ubogi Slovenci, a so Italijani drugi dan rekli, te ljudi bomo poitalijančili. Naši primorski ljudje so to vedeli, tudi avstrijski borci, ki so se ravno zaradi tega bojevali proti italijanski zmagi. Niso se bojevali za cesarja, bojevali so se, da ne bomo prišli pod Italijo,« je prepričan priletni pisatelj.