»Gledališče je kot surfanje«

Ameriški zvezdnik John Malkovich, znan kot igralec, ki se loteva tudi hibridnih projektov, ki vključujejo več zvrsti umetnosti, bo danes (petek) z ansamblom I Solisti Aquilani nastopil na čedajskem Mittelfestu. Pred četrtkovim nastopom v Ljubljani pa je o svojem delu spregovoril z novinarji. Med drugim je dejal, da rad sodeluje pri glasbenih projektih, ker ima glasba nesmrtno moč, ki je ostale umetnosti nimajo. Tokratnega projekta se je lotil že pred petimi leti s pianistko Ksenio Kogan, premierno pa je bil predstavljen v Južni Koreji s korejskim komornim orkestrom. Sledili so nastopi v Berlinu in Londonu, z Anastasjo Terenkovo, ki ga spremlja tudi v Ljubljani in Čedadu, pa je nastopil že v Helsinkih, Buenos Airesu in Mendozi. Kot solistka z njim nastopa tudi slovenska violinistka Lana Trotovšek. Šnitkejev Koncert za klavir in godala ocenjuje kot zelo zanimivo delo z veliko moči. Po njegovih besedah se odlično spaja z literarnim delom - romanom argentinskega pisatelja Ernesta Sabata Grobovi in junaki, katerega del interpretira v sklopu projekta. V obeh delih je čutiti paranojo, obsedeno ponavljanje pa tudi razodetje, meni Malkovich. Na novinarsko vprašanje, ali je delo aktualno, je odvrnil, da je bil Sabato resen pisatelj, zato bi bila žalitev, če bi iskal vzporednice v realnem, idiotskem svetu politike in medijev.
Gledališče, ki ga označuje za veliko bolj organsko obliko kot film, primerja s surfanjem. Tako kot med surfanjem na mali deski iščeš veter, ga iščeš tudi na odru. »Ta veter nisem jaz, tudi ni občinstvo, pač pa je veter spoj med občinstvom in materialom,« je pojasnil. Na vprašanje, kaj ga žene k tako različnim projektom, je odvrnil, da rad počne stvari, ki se mu zdijo zanimive in od katerih se lahko še kaj nauči.
Glede prihodnost filma ni najbolj optimističen. »Ko sem začel igrati v filmih, se je te snemalo štiri mesece, danes se jih štiri tedne, kmalu se jih bo štiri dni. Vprašanje je, kdo bo v prihodnosti še hodil gledat filme v kino,« je bil kritičen.