»Najbolj se me je dotaknil Mehmedalijev humanizem«

Hanna Slak je odraščala s filmom. Njen oče je bil slovenski režiser Franci Slak, njena mama poljska oblikovalka zvoka in umetnica Hanna Preus. Leta 1975 v Varšavi rojena režiserka in scenaristka je diplomirala na ljubljanski akademiji AGRFT in bila leta 1999 razglašena za najbolj obetavnega slovenskega filmskega ustvarjalca leta. Posnela je več mednarodno odmevnih filmov. Je tudi avtorica videoinstalacij in gledaliških tekstov. Nekatere so uprizorili v Berlinu, kjer živi.
V gledališču Rossetti so v sklopu tekmovalnega sporeda 29. Trst film festivala predvajali njen celovečerec Rudar. Film, za katerega je v nekem intervjuju dejala, da bi rada, da bi na slovenske gledalce učinkoval tako, kot je film Ida na poljske: da bi jih soočil z nekaterimi zamolčanimi in senčnimi platmi zgodovine. Konkretno: s povojnimi poboji, z izbrisanimi, z vojno v nekdanji Jugoslaviji.
Film Rudar ste posneli na podlagi avtobiografije Mehmedalije Alića: kdaj ste se prvič srečali z njim?
Z gospodom Alićem sem se prvič srečala poleti 2010, in sicer najprej posredno preko članka Boštjana Videmška z naslovom Usoda. Ta članek me je zelo pretresel, zdelo se mi je, da je Mehmedalijeva usoda snov za film in kmalu zatem sem se odpeljala na prvi obisk k družini Alić v Zagorje.
Ste od začetka vedeli, da bo to igrani celovečerec in ne dokumentarec?
Ja, to mi je bilo takoj jasno. Gre za veliko epsko zgodbo, ki si zasluži najbolj žlahtno filmsko formo. Poleg tega je bil tisti del zgodbe, ki me je najbolj intrigiral, torej Mehmedalijevo prodiranje v rudnik in njegovo hkratno prodiranje v lastno intimno in našo skupno kolektivno zgodovino - ta del zgodbe je bil v trenutku, ko sva se srečala, že zaključen.
Dokumentarna rekonstrukcija dogodkov me ni zanimala. Zanimal me je ta človek, ta rudar, v tistem trenutku samote in vztrajanja v dejanski in zgodovinski tèmi, njegovo iskanje rešitve, svetlobe, izhoda. (...)
To, kar se me je najbolj dotaknilo, je bil Mehmedalijev humanizem. Njegova vera v človeka in v naravo in njegovo prepričanje, da ima vsak od nas odgovornost do ljudi in do narave. To je tisto, kar sem želela pripeljati na veliko platno in h gledalcem, kot nekakšno vzpodbudo: če je ta človek v tovrstnih okoliščinah, ki mu jih je življenje pripeljalo na pot, uspel ohraniti tolikšno osebno integriteto in pogum, potem to zmoremo tudi mi.