Adna in njena (begunska) preteklost

Samira Kentrić je uveljavljena slovenska vizualna umetnica in ilustratorka. Njena naslovnica za zbornik o tržaški reviji Slovenka je bila na primer tako posrečena, da so jo ponatisnili kot poster. Je pa tudi avtorica treh grafičnih zgodb: avtobiografskega dela Balkanalije (2015), krajše zgodbe Pismo Adni (2016) in grafičnega romana Adna, ki ga bodo danes ob 18. uri prvič predstavili na spletnem dogodku v sklopu Festivala angažiranega pisanja Itn. Jutri bodo ob 20. uri odprli tudi 3D razstavo Adna, na kateri bodo v virtualnem prostoru na ogled Kentrićine ilustracije (vse informacije in povezave dobite na Facebook strani Vodnikove domačije).

Pri Mladinski knjigi je pravkar izšel vaš risoroman Adna, nekakšna nadgradnja »kratke zgodbe« Pismo Adni – kaj vas je gnalo, da ste zgodbo o Adni razširili in nadaljevali?

Adna je nastala iz želje, da bi deklica, ki v zgodbi Pismo Adni še nima svojega glasu, dobila možnost, da pove svoje doživljanje takratne situacije in razmer, ki jo obkrožajo v novi domovini znotraj EU. V prvi knjigi mi je bil cilj predstaviti razmere, iz katerih begunci skušajo pobegniti, nevarno pot, na katero se podajajo, in vprašljivo gostoljubnost dežel, v katere so namenjeni. Deklica Adna na vse te zunanje okoliščine ni imela nobenega vpliva. V novi knjigi pa je že mlado dekle, ki suvereno razmišlja in sooblikuje svojo in skupno prihodnost.

Adna ima begunsko preteklost – jo ta še vedno zaznamuje?

Begunska preteklost kot tudi druge preteklosti, a ta morda še posebej, ni nekaj, kar lahko pustiš za sabo. Ljudje z begunsko izkušnjo pogosto govorijo o intenzivnem vdoru preteklosti, ki jih preplavi, ko pridejo v stik z begunci, ali s kakšnimi drugimi sprožilci spomina. Priznati si, da si bil begunec, in vendar suvereno slediti svojim ciljem, je za vsakogar zelo zahtevna naloga. Adnina begunska izkušnja je izkušnja otroka in kot taka se je lažje in hitreje prilagodila in vključila v novo okolje. A ravno zato je njeno iskanje načina, da spregovori o svoji preteklosti, čeprav je nihče niti ne sluti, še prav poseben izziv.

Malo poenostavljeno: enkrat begunka vedno begunka?

Ne drži. Pomembno je, da se Adna uspe soočiti s svojo begunsko preteklostjo in je ne zanika. Enako pomembno je, da zaradi tega ne ostane večna outsiderka. Begunstvo je nekaj, kar se ji je zgodilo.

Od tedaj naprej, pa tudi pred tem, se ji je zgodilo marsikaj, ki je ravno tako pomembno vplivalo na njeno doživljanje sveta in jo formiralo v osebo, kakršna je danes. Svobodno lahko izbira skupnosti in ljudi, s katerimi se bo povezala in jim bila enakovredna.

Tudi sami ste se, čeprav v Ljubljani, rodili v družini, ki se je v Slovenijo priselila iz Bosne. Svojo družinsko zgodbo in odraščanje v času tranzicije ste obdelali v risoromanu Balkanalije: so takrat »prišleke« sprejemali drugače kot danes?

Starša sta prišla v Ljubljano kot notranja migranta. Iskala sta priložnost za delo, ki je v njunih krajih ni bilo, v Ljubljani pa sta jo z lahkoto našla. Ekonomska vključenost v nov kraj jima je omogočila hitro napredovanje, zgradila sta lastno hišo in vzgojila dve hčerki. Seveda so bili zapleti, novo okolje je govorilo drug jezik in navade so jima bile tuje. A ker jima je okolje omogočilo samostojnost in planiranje družine, sta se pri tem vključila v velik razpon tukajšnjih dejavnosti. Če je kdaj padla kakšna neprimerna opazka, ni bilo zares pomembno, saj se zaradi vsesplošne vključenosti nista počutila ogrožena.

Danes je za vse drugače. Sistem je razslojil prebivalstvo, ekonomske razlike med prebivalci se poglabljajo in vsakdo, ki pride na novo, je razumljen kot grožnja, da se bodo razlike še poglobile. Strah ni čisto neutemeljen, saj delodajalci prišleke pogosto plačujejo manj, tiste, ki za manj niso pripravljeni delati, pa odslavljajo. Težava seveda ni v prišlekih, temveč v sistemu, ki jih izkorišča še bolj očitno kot izkorišča druge skupine delavcev. Ob tem nekatere skupine uspešno razpihujejo sovraštvo do tujcev pri ljudeh, ki se zaradi nastale situacije počutijo ogrožene ali pa preprosto verjamejo, da jim pripada več. V slednje nas kapitalistični sistem ravno tako ves čas prepričuje: zase moramo zahtevati več, kdor ima manj, si je sam kriv, je manj vreden, »manjvreden«.

Kakšen je bil ustvarjalni proces pri Adni? Baje ste več let risali in risali in šele na koncu ilustracije opremili z besedili: vaše ilustracije skratka nikakor niso »le« dopolnilo k zgodbi ...

Ves čas nastajanja knjige sem mislila predvsem na to, kako se mlada Adna sooča s svojo preteklostjo, kaj ji kot mladi ženski največ pomeni, kakšen je njen odnos do spolnosti, do drugih teles. Osebi, ki sta jo spremljali skozi rano mladost, sta mrtvi. Do njiju čuti nekakšen dolg, ki ga ne zna definirati in se ga predvsem želi otresti. Želi biti samostojna.

Risala sem prizore, ki bi govorili o njenem dozorevanju in šele v zadnjem letu nastajanja knjige je Adna postala celovita zgodba, skozi katero nas popelje besedilo. Skozi narisane segmente njenega življenja sem s pomočjo besede speljala rdečo nit.

Nekoč ste izjavili, da je ilustracija v slovenskih medijih zapostavljena in nerazumljena. Zakaj?

Nekaj svojih ustvarjalnih let sem posvetila delu za časopise, ki so potrebovali likovni komentar aktualnega dogajanja. To delo me je nadvse veselilo, saj sem angažirana oseba, ki ves čas razmišlja o trenutku, ki ga živimo. A ves čas sodelovanja me je spremljal tudi občutek, ki ga jasno ponazarja pogost komentar s strani urednikov, da potrebujejo mojo uslugo, ker ne najdejo primerne fotografije.

Ali pa zato, da na strani ne bi bilo preveč praznega prostora.

Precej več sreče ima ilustracija v slovenski knjižni produkciji, a tudi tu od nje le redkokdo živi. Težko rečem, zakaj je temu tako. Pri marsikateremu odločevalcu gre za barbarski odnos do podob, ki so zamenljive in poceni dostopne na platformah, ki jih že ponujajo kot readymade. A poznam tudi take, ki ilustracijo cenijo, vendar je iz različnih razlogov ne morejo primerno plačati.

Kako preživljate prisilno samoizolacijo?

Novo nastala situacija mi je prekrižala številne načrte, ki sem jih gojila ravno to pomlad. Želela sem si javnih dogodkov in potovanj, saj sem v zadnjih letih predvsem intenzivno risala v samoti. A to me ni toliko vznemirilo, kot me je presenetila lahkotnost, s katero smo padli v povsem novo stvarnost, v suspenz osnovnih človekovih pravic, da bi omejili širjenje virusa. Frustrira me misel, kako težko je uveljaviti vsaj del take solidarnosti in sodelovanja družbe, ko gre še za kaj drugega, kot je le golo preživetje, po katerem se steguje virus. Zakaj ne zahtevamo upoštevanja vseh ob delitvi premoženja? Zakaj nimajo vsi enakega dostopa do javnih servisov? Zakaj dopuščamo, da so najglasnejši tisti, ki so največji egomani, in jim dovolimo, da nam strežejo drobtine, čeprav prispevamo vsi po svojih močeh? Kaj je golo življenje, če ni pravic, če ni pravičnosti? To me v sedanjem času zelo frustrira.

Po današnjem spletnem pogovoru o knjigi, bo jutri odprtje virtualne razstave: bi nam pojasnili, za kaj gre?

Nova knjiga Adna naj bi doživela inavguracijo na razstavi ilustracij, kjer bi na otvoritvi izpeljali tudi pogovor o knjigi. To naj bi se zgodilo v prostorih Vodnikove domačije v Ljubljani, kjer v tem času poteka Festival angažiranega pisanja Itn. V spremenjenih okoliščinah smo se odločili, da celotno dogajanje preselimo na splet in ob tem ustvarimo tudi virtualno galerijo, po kateri se bodo gledalci sprehodili kar prek svojih ekranov. Za vse sodelujoče je to povsem nov pristop, učimo se graditi virtualni prostor in predvideti uporabnikovo izkušnjo. Sama sem nad možnostmi, ki se pri tem odpirajo, zelo navdušena in čeprav nič ne more zamenjati realne prostorske izkušnje, predvsem pa srečanja z obiskovalci, komaj čakam otvoritev!

Kateri projekti pa vas čakajo v prihodnje?

Čutim, da je prišel čas za premislek o lastnem odnosu do ustvarjanja in o svetu umetnosti nasploh. Kdo in kaj je danes umetnik, kako deluje in zakaj? Lotila sem se pisanja eseja, ki ga bom bogato ilustrirala s primeri iz umetnosti, za katere mislim, da ključno oblikujejo kulturno sfero našega vsakdana. Zame je to nekaj povsem novega, zato se tega tudi neizmerno veselim!