Anastazija, njeno jutro

V poletno branje vam tokrat ponujamo tretjo od letošnjih Poletnih zgodb, ki jih je za bralke in bralce Primorskega dnevnika napisalo pet avtorjev. Po Primožu Sturmanu in Marko Kravosu je tokrat na vrsti tržaški pisatelj in režiser Marko Sosič.

Njen dih je kratek in tih, v hotelski sobi na posteljo položi potovalko, nalahno se dotakne njene usnjene površine, opazi drobne rjave madeže na svojih rokah. Za njenim hrbtom odprto okno, skozi katerega prihaja v sobo mehka jutranja svetloba, ki lega na pregrinjalo široke postelje, onkraj okna park pred železniško postajo, maloprej je z vlakom prispela nanjo, sredi ostankov noči, sredi prvih drobcev jutra. Nekje onkraj zidov hotelske sobe in mestnih hiš morje, še nikoli ga ni videla v resničnosti. Ne pozna njegovega vonja, ni še videla resničnih valov na njem, neznana ji je njegova prostranost, o kateri je govoril njen oče, ki je prihajal iz teh krajev, a se vanje ni vrnil. O njem je govoril kakor o prelepi modri širjavi, ki ti odpira upanje v življenje. Še nekaj dni pred smrtjo se je spomnil nanj. Anastazija, enkrat v življenju moraš videti morje, ki je modro in prostrano, je potihoma dejal. Zdaj Anastazija sliši v sebi njegove besede, kakor da je ta trenutek stopil v njeno bližino.

Celotna zgodba Anastazija, njeno jutro je objavljena v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.