Avtocesta Boba Dylana te nekam popelje, kot tudi pesem

Bob Dylan kot slikar? Zveza, ki je na prvi pogled skoraj nemogoča, kajti to ime je sinonim za ameriško glasbo, za sodobne pesmi, številne s socialnim prizvokom.

Lani je minilo 60 let, odkar je Dylan posnel prvo ploščo, ki je bila popoln polom. Letos mineva 60 let, odkar je s pesmijo Blowin’ in the Wind zaslovel po vsem svetu. No, po tistem delu sveta, ki je bil takrat odprt do zahodnih glasbenih tokov. Istega leta je že nastopil v popolnoma razprodani Carnegie Hall v New Yorku, še danes najbolj elitni koncertni dvorani na svetu, ki sprejme 2.800 gledalcev.

Njegova popularnost je skokovito narasla. Besedila njegovih pesmi so postala ikonične zgodbe. Nihče ni vedel, da se ukvarja tudi z risanjem. Šele leta 1994, ko je bil eden protagonistov velikega festivala v Woodstocku, je izdal prvo knjigo risb. Kasneje je povedal, da je vedno risal. Karkoli, tudi vse svoje pesmi je opremil z risbami, za kar javnost ni vedela. Njegovo slikarsko ustvarjalnost je spoznala tri desetletja kasneje.

Potem so se začele razstave. Najprej risbe, nato slike. New York, Kopenhagen, Pariz, tudi Milan, v kraljevi palači leta 2013 s serijo slik o New Orleansu. In končno Retrospectrum, velika razstava najprej na Kitajskem (Peking, Šanghaj, Šenzen), nato v Miamiju in zdaj v Rimu, kjer bo odprta do konca aprila.

MAXXI, muzej sodobne umetnosti, kjer se XXI nanaša na 21. stoletje, je razstavi namenil zadnje nadstropje. Postavitev je urejena, razdeljena na več sekcij. Obiskovalcem omogoča lagoden ogled, na primerno razdaljo, kajti nekatere slike so res velike in jih lahko uživaš samo s primerne razdalje, druge, predvsem risbe, ki spremljajo besedila njegovih pesmi, pa imajo obiskovalci tik pred očmi.

Retrospectrum se začenja s skicami, risbicami s svinčnikom, morda tušem, skoraj otroškimi. Gre za dela iz mladih let, o katerih Dylan pravi, da je vzel v roke svinčnik in narisal karkoli: pisalni stroj, vrtnico, zavojček cigaret. Kar tako; odločil se je, da bo s tem nadaljeval.

Druga sekcija je namenjena ameriški pokrajini. Veliko je sončnih zahodov z izrazito poudarjenim žarečim nebom, pejsažev ... Tu je brezkončna avtocesta, ki se vijuga po naravi, so mesta, nebotičniki, so vlaki in tovornjaki, bencinske črpalke in opuščeni moteli. Skratka, Dylan vodi obiskovalca na ogled Amerike, kakršno vidi in pozna. Brez ljudi, kajti ljudje pridejo kasneje. To je, kot sam pravi, »potovanje po pozabljenih krajih«.

Več v nedeljskem Primorskem dnevniku.