»Biagio Marin je znal videti v vsaki ženski njeno skrito lepoto«

Pripoved o prijateljstvu med Rito in Graziello, razkrivanje njunega odnosa s pesnikom Biagiom Marinom, izpričevanje o iskanju globlje zveze z materjo: vse to, zaobjeto v razgiban zgodovinski okvir, so glavne sestavine romana Ivane Suhadolc Rondine e Pernice, ki je izšel letos pri tržaški založbi Vita Activa Nuova.

Kateri so bili razlogi za pisanje kompleksne knjige, ki jo sestavlja tudi zelo intimna pripoved?

Meni so se vsa vprašanja porodila približno pri mojih 50-ih letih, samo da je takrat moja mama že zbolela, imela je Alzheimer, in ni mogla več odgovarjati na moja vprašanja. In torej mi je bilo žal, da sem zamudila priložnost. Začela sem se zanimati za njene stvari, za njene spomine in jo malo spremljati v bolezni. Samo da sem takrat živela v Rimu in je bilo težko. Potem ko sem se upokojila, sem imela več časa in sem poiskala pisma Biagia Marina, za katera sem vedela, da jih hrani. Pričakovala sem, da bo v njih nekaj njene duše, njenih misli, njenih vzgibov. Na koncu sem poklicala njeno prijateljico in jo prav vzljubila, ker je bila izredna osebnost.

Z njo sem preživela veliko časa v Gradežu, na počitnicah, hodila sem jo obiskovat v Ronke. Potem, da bi uredila vse to, kar sem odkrila, sem začela pisati. In sem napisala to knjigo pravzaprav zase, da uredim svoje misli. In ko sem jo napisala, sem jo dala prebrati Riti. Spomnim se, da mi je Rita rekla: Mogoče si bila z Marinom malo prestroga.« Odvrnila sem, da sem napisala samo to, kar mi je ona povedala. »Mogoče pa sem jaz bila malo prestroga,« je takrat rekla Rita, »saj mi je veliko vzel, vendar tudi veliko dal.« Tako sem določene stvari malo omilila, da bi bile čim bolj resnične, dovršene v obliki in vsebini. In potem je bila knjiga napisana. Dosegla sem svoj cilj, da sem boljše spoznala svojo mamo in potom njenega prijateljevanja sem tudi boljše spoznala samo sebe. To je bil zelo važen trenutek v mojem življenju.

Prijateljici Rita in Graziella, ki so ji v družini pravili Krasulja, sta bili stari 20 let, ko sta v vlogi profesorja spoznali Biagia Marina. S svojo razgledanostjo in govorniško spretnostjo ju je zelo prevzel, predvsem Rito.

Prevzel je obe, mislim pa, da je bil Marin prevzet od Rite. Marin je bil po eni strani čudovita osebnost, bil je pesnik, znal je videti lepe plati življenja in predvsem je znal videti v vsaki ženski njeno skrito lepoto. Ženske pač potrebujemo pozornost in če je drugod nimamo, potem rade zapademo človeku, ki nas »vidi«. Razumem Rito, mlado dekle, ki končno spozna nekoga, ki ji vidi v dušo. Takemu človeku se je težko upirati. Odnos je bil obojestranski, oba sta si dala veliko, drugače ne bi skupaj vztrajala 26 let, zlasti ne Marin, ki je imel več »prijateljic«.

Več v sredinem božičnem (Primorskem dnevniku