»Bila sem v precepu med zgodovino, umetnostno zgodovino in slovenistiko«

Poklicno razpeta med slovenskim in italijanskim svetom, bivanjsko pa med Neapljem, Ljubljano – Koprom in zadnja leta še med Irsko. Lucia Gaja Scuteri je vsestranska popotnica.

Za začetek malo ležerno, osebno naravnano vprašanje: ime vam je Lucia Gaja, eno je italijansko drugo slovensko, so vas že ob rojstvu želeli zaznamovati z razpetostjo med italijanskim in slovenskim svetom?

Očitno, nekako bi rekla podzavestno, so to storili takrat, čeprav seveda sta bila oče Italijan mati Slovenka. Glede tega sicer obstaja družinska legenda, ki pravi, da bi morala biti samo Gaja, vendar je tik preden sem prišla na svet oče izrazil željo, da bi me poimenovali po njegovi materi. Tako je nastal kompromis in poimenovali so me Lucia Gaja. Lahko bi rekla, da sta bila nezavedno jasnovidna, ker se strinjam z vami, da sem razpeta med dvema svetovoma.

Rojeni ste v Ljubljani?

Rojena v Ljubljani, ker je mami bila Ljubljančanka. Ko sem bila stara dva meseca, so me prepeljali v Neapelj. Tudi moja sestra se je rodila v Ljubljani. Tam sicer nisem nikoli živela, vendar sem se redno vračala na počitnice k babi in dedku.

Bolj kot ime vas je morda nenehen stik z jezikom pripeljal do tega, da ste se odločili za študij slovenščine, in sicer v okviru vzhodnoevropskih jezikov na neapeljski univerzi L’Orientale?

Odkrito rečeno, ne spominjam se, da bi se takoj odločila za slovenistiko. Tedanji prijatelji mi sicer zagotavljajo, da sem vedela, katero študijsko smer bom izbrala. Osebno pa sem prepričana, da sem bila v precepu med zgodovino, rada sem npr. prebirala knjige Jožeta Pirjevca, med umetnostno zgodovino in slovenistiko. Te usmeritve, samostojne, ni bilo, tako sem izbrala slovanske študije. V tem okviru je bil predviden študij dveh jezikov. Dolgo sem razmišljala, kateri bi lahko bil drugi jezik, ali ruščina ali srbohrvaščina: morda bi bilo dobro, če bi izbrala ta jezik. Ker nisem odraščala v Sloveniji, po eni strani nisem bila izpostavljena medijski prisotnosti srbohrvaščine, po drugi strani pa imam težave s tem jezikom, ki jih moji slovenski sovrstniki nimajo. No, po dolgem razmišljanju sem se odločila za češčino, ker me je takrat, kot mnoge druge mlade, fasciniral Milan Kundera. Sedaj pa moram priznati, da sem potem veliko raje brala Bohumila Hrabrala. Češčino sem postopoma opustila.

Ste že med študijem razmišljali, da bi se posvetili prevajanju?

Ne spominjam se, da bi takrat strukturirano razmišljala o prevajanju. Na to vprašanje bi odgovorila nekoliko posredno. Glede na dejstvo, da se moj oče ni nikoli naučil slovenščine, sem morala oziroma sva s sestro vedno morali posredovati med jezikoma, npr. na srečanjih z raznimi sorodniki. Še ko sem bila v gimnaziji, pa me je moja mati (univerzitetna profesorica slovenščine na univerzi l’Orientale, op. ur.) ”izkoriščala” za prevajanje izvlečkov konferenc iz slovenščine v italijanščino: tako sem takrat mislila, danes pa mislim, da me je želela uvajati v svet prevajanja oziroma mi predstaviti eno od možnih življenjskih opcij.

Ko sem bila stara okrog 16 – 17 let, mi je dajala v lektoriranje tudi svoja besedila, ki jih je napisala v italijanščini. Potem pa sem naključno odkrila, da v Sloveniji obstajajo mednarodni seminarji prevajanja. Prijavila sem se, sprejeli so me in to je bila dejansko moja prva izkušnja. Prevesti smo namreč morali 4 odlomke iz književnih del različnih avtorjev. Med temi besedili sta bili dve kratki zgodbi iz knjige Vsi moji božiči Maruše Krese, ki je umrla leto prej. Posebno v eni, v Našem prvem nemškem božiču, sem se prepoznala, ker me je spominjala na naša družinska božična potovanja iz Neaplja v Ljubljano, kar je povprečno trajalo od osem do 13 ur avtomobilske vožnje. Ugotovila sem, da me prevajanje zelo zanima.

Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku