Pet umetnic, ki so zaznamovale tržaško avantgardo

Iz Bruslja v Trst: trajalo je sicer dve leti, vendar so prikaz opusa petih tržaških izjemnih ustvarjalk prenesli v Trst. V Bruslju so razstavo pripravili na pobudo tamkajšnjega Italijanskega inštituta za kulturo in so jo poimenovali Women’s Art in Trieste in the italian and european Avant-garde of the 20th Century (Ženska umetnost v Trstu v okviru italijanske in evropske avantgarde 20. stoletja). Za tržaško sta poskrbeli Občina Trst in združenje Foemina, namestili so jo v dvorani Carlo Sbisà Skladišča 26 v Starem pristanišču, kjer bo razstava na ogled do 27. septembra. Malce so priredili naslov: L’arte triestina al femminile nel ’900 d’avanguardia italiano e europeo, pod razstavo se kot kustosinja podpisuje Marianna Accerboni. Na ogled bo do 27. septembra.

Vsebina ostaja ista, saj so razstavljena umetniška dela z (včasih) pridanim dokumentarnim gradivom Leonor Fini, Marie Lupieri, Marie Melan, Anite Pittoni in Miele Reina. Zaradi njih in njihove dragocene umetniške zapuščine je razstava vredna ogleda, čeprav bi od organizatorjev pričakovali, da bi ustvarjalkam takega formata namenili bolj skrbno pripravljeno razstavo.

Že na prvi pogled je opaziti, da razstava ni enovito zastavljena, saj učinkuje kot nekakšna lepljenka posamičnih prikazov. Med drugim niso poenotili niti napisov ob posameznih eksponatih, ne samo z estetskega vidika, ampak celo jezikovnega. Enako zasnovani so nujno potrebni kratki življenjepisi petih ustvarjalk, ki jih je pripravila Accerboni. Nujni, ker sta med petimi izbranimi ženskimi osebnostmi, dve, ki sta malo poznani. Gre za dve Marii: za slikarko in scenografko Mario Lupieri in za Mario Melan, ki je bila aktivna kot arhitektka, slikarka, grafična oblikovalka in pedagoginja. Ostale tri – Leonor Fini, Anita Pittoni in Miela Reina – so veliko bolj poznane, čeprav jih je Trst v letih počasi in trudoma odkrival.

Avtorji razstave so se odločili za nekritičen pristop, ustvarjalke so razvrstili po abecednem redu njihovih priimkov. Niso se spustili v analizo njihovega sobivanja, kolikor in če ga je bilo ter morebitnega vpliva ene umetnice na drugo, z izjemo odnosa med Anito Pittoni in Mielo Reina. Sicer pa Trst praviloma ni odigral središčne vloge njihovega ustvarjanja, z izjemo že omenjenih dveh ustvarjalk.

Več v današnjem (četrtkovem) Primorskem dnevniku