»Igrali smo Fausta, meni so dodelili vlogo Mefista, ime je – skrajšano – ostalo«

Drago Mislej - Mef ni le protagonist slovenske glasbene scene, ampak tudi izolskega življenja in tamkajšnje skupnosti. O slovenskem glasbeniku, tekstopiscu, novinarju, uredniku in kulturnem ustvarjalcu bi težko rekli, da ima petinsedemdeset let, saj njegova življenjska energija naravnost žari.

Obiskali smo ga na njegovem domu v Izoli. Čudežni kotiček na Ljubljanski v starem mestnem jedru kipi od življenja. Ob njegovem domu je Bife Pri kralju, ki velja za Mefovo pisarno in podaljšek dnevne sobe. Nasproti stoji Librarna, kjer nastaja informativni tednik Mandrač. Ob njej je galerija Plac, prostor odprte ustvarjalnosti. Nekaj korakov naprej se ulica razširi. Na tem kraju, ki mu pravijo Pri špini, potekajo številni večeri ali druženja, za katere je ravno tako zaslužen Mef.

Med pogovorom ga ljudje pozdravljajo, pobarajo, ali gre, prosijo za pomoč. Po klepetu v baru prisede tudi Iztok Mlakar, nekdo pride, drugi gre. Mef pa se sproščeno giblje v svojem okolju in med svojimi ljudmi.

Vaše umetniško ime je Mef. Od kod?

Gimnazijska leta v Postojni. Ravnatelj je bil Silvo Fatur, angažiral se je za celotno generacijo. V klopi sem sedel z Marijanom Zlobcem. Na voljo smo imeli vse: pevski zbor, rokometno ekipo, tabornike, nogomet ... Obiskoval sem tudi gledališko skupino. Igrali smo Fausta, dodelili so mi vlogo Mefista. Dolgo za tem sem ostal Mefisto. Ker je bilo malo predolgo, se je nato končalo kot Mef. Ime nosim skratka po hudiču.

V otroških letih vsi sanjamo o tem, kaj bomo, ko bomo odrasli. Kateri poklic se vam je obetal v otroških sanjah?

O tem sploh nismo razmišljali. Bili smo generacija, ki je imela ta luksuz, da nam ni bilo treba razmišljati, kaj bo. Vedel si samo, da boš končal srednjo šolo in da boš šel potem študirat v Ljubljano. Sredi avgusta leta 1969 smo tako opravljali še zadnje izpite, uživali poletje in se občasno začeli meniti, kam bi šli in kaj bi šli študirat.

Odločili ste se za novinarstvo.

V Postojni sem srečal novinarja in voditelja TV-dnevnika Zvoneta Petka. Imel je, tako kot jaz, dolge lase: zdelo se mi je, da sva si podobna. Začel mi je razlagati o svojem študiju in delu. Zdelo se mi je zanimivo, zato sem se odločil za novinarstvo in pristal na FSPN-ju, ki je današnji FDV. Po koncu prvega letnika sem ugotovil, da v Postojni s tem študijem nimam kaj početi. Prek raznih prijateljev sem najprej kot praktikant, nato pa kot zaposleni pristal na Radiu Koper.

Radio vas je tako pripeljal na Primorsko.

Postojna je sicer že Primorska.

No, radio vas je pripeljal v Istro, ki je niste nikoli zapustili. Kdaj ste se zavedeli, da vas je okolje sprejelo in da ste postali Istran?

Nikoli. Jaz nisem nikoli zares postal Ištrijan. Istrani so posebni, občasno trmasti in jih novosti ne zanimajo. Čeprav živim tukaj že večino življenja, se nimam ravno za Istrana. Na radiu so mi rekli, da bi bilo dobro, da bi se naučil istrskega narečja in naglasa. Neuradna šola mi je šla gladko od rok in naenkrat so rekli: »Ti boš hitro postal Ištrijan.« Ugovarjal sem jim, saj izhajam iz popolnoma drugačnega okolja. Ne gre za to, da bi bili boljši ali slabši: smo preprosto drugačni. Ko sem pred kratkim zmagal na festivalu Melodije morja in sonca, so mi rekli, da so veseli, da je zmagal »en naš«. Morda sem postal Istran še najbolj prek festivala.

Več v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku