Prijava
Dark Theme
Avgust je običajno mesec za počitnice na raznoraznih plažah ali na svežem v gorah. Ravno v teh dneh, pred petintridesetimi leti, pa so štiri fantje tičali v glasbenem studiu. Snemali so prve demo verzije štirih komadov, ki so nato, leto kasneje, izšli na znameniti plošči Metallica oziroma, kot jo bendovi oboževalci imenujejo, Black Album. Enter Sandman, The Unforgiven, Nothing Else Matters in Wherever I May Roam so bili stebri ploščka, s katerim se je skupina Metallica dokončno proslavila pred širšo publiko.
Metallico sta pred štiriinštiridesetimi leti ustanovila pevec in kitarist James Hetfield ter bobnar Lars Ulrich. Bend se je kmalu uveljavil na takratni, novi kalifornijski metal sceni in bil med ustanovitelji (s skupinami Slayer, Anthrax in Megadeth) tako imenovanega trash oziroma speed metala. V dolgi glasbeni karieri so Hetfield in njegovi izdali dvanajst studijskih plošč, med katerimi je bil Black Album, iz finančnega vidika, najbolj uspešen. Komadi, kot so Enter Sandman, Sad But True in predvsem Nothing Else Matters, so danes splošno znani, in to ne le ljubiteljem metal glasbe.
Black Album je neke vrste prelomnica v glasbeni karieri ameriškega benda. Nekateri skupini očitajo, da je s tem albumom zahrbtno izdala metal glasbo, drugi pa jo zato hvalijo, češ, da je na tak način težke ritme ponudila širši publiki. Dejstvo je, da je Black Album do danes kupilo več kot trideset milijonov ljudi. Ameriška glasbena revija Rolling Stone ga je uvrstila na petindvajseto mesto najboljših metal albumov vseh časov.
»Enter Sandman je bila prva stvar, ki nam je prišla na misel, ko smo julija 1990 začeli z ustvarjanjem novega albuma,« je v nekem intervjuju leta 2007 dejal bobnar Lars Ulrich. »Želeli smo nekoliko poenostaviti sound po ploščku ... And Justice For All iz leta 1988. Pesem smo napisali v enem ali morda dveh dneh.«
Enter Sandman je v naslednjih letih postal ena izmed najbolj priljubljenih bendovih uspešnic. Takoj za njo dobimo na ploščku komad Sad But True, enega izmed mojih najljubših verjetno zato, ker je povsem drugačen od ostalih, bolj počasen. Ritem se spet pospeši v naslednji pesmi, Holier Than Thou, nakar je na vrsti krasna metal balada The Unforgiven, ki je seveda povsem drugačna od hitrih trash metal komadov s prejšnjih plošč. Kaj pa Nothing Else Matters? Glasbeni biser, ki se ga je Hetfield na začetku bal igrati v živo. Bal se je reakcije metalcev ...
Med moje najljubše spadata še zaključni My Friend Of Misery (posrečen intro basista Newsteda) in The Struggle Within (trash metal, kot se šika).
Po skoraj petintridesetih letih še vedno izredna plošča, pa naj mi metalci ne zamerijo! Rajko Dolhar
Metallica
Metallica
Heavy metal
Elektra Records, 1991
