»Dobra pesem me prisili, da se v sebi soočim z drugačnim«

V poeziji Barbare Korun je veliko miline in svetlosti, s katerima ožari tudi bralce njenih misli, zapisanih v tem nenavadnem pogovoru, ki se je raztegnil skozi skoraj dva tedna dopisovanja in premišljevanja.

Kaj bi lahko bil cilj takega pogovora, če bi imeli v mislih bralce, ki niso le veliki ljubitelji poezije ali literature nasploh? Že, že, da bo ta najin pomenek objavljen v prilogi ob letošnji Vilenici, ampak še preden sem dobro razmislila, kako začeti, me je začelo žuliti vprašanje bralk in bralcev, kot me v resnici domala nikoli ne. S čim bi jih pritegnili? Kako poetičen bi smel biti najin naslov, da nas bodo »klikali«?

Draga Maja, nimam odgovora na vprašanje, kako pritegniti k branju nekoga, ki ni ljubitelj ali ljubiteljica poezije. Kako mlajše pritegniti k branju s papirja, ne le z zaslončkov. Pojma nimam, kako ti ljudje doživljajo poetično, kaj sploh je zanje poezija. Sem vesela, da se mi ni treba ukvarjati s temi vprašanji in si razbijati glave s tem - moja siceršnja izkušnja pa je, da grem za tem, kar zanima mene. Predam se vsebini, snovi, predmetu, svoji lastni radosti, radovednosti in veselju do raziskovanja in doživljanja, do življenja. Do odpiranja vprašanj. In v tem smislu je lahko naslov poetičen, kolikor naju je volja in kolikor imava veselja do tega.

Je vprašanje bralk in bralcev sicer za vas relevantno?

Do neke mere seveda. Vendar samo do neke mere. Že davno tega sem se naučila, da sledim temu, kar me privlači. Drugo se ne obnese, ni pristno, ni avtentično, je poza in zato za vse nezanimivo. Najboljši »radarji« živosti so otroci: poslušajo in sodelujejo, dokler jim je zanimivo. Tako skušam tudi jaz: ne silim se, če mi ni do tega. Raziskovanje tega, do česar čutim privlačnost, to pa ja, vztrajno in brez oddiha.«

V resnici je bilo prvo vprašanje, ki sem ga hotela poslati, preprosto: »V tišini je vse. / A le v besedi se vse razpre.« S pesmijo Začetek ste sklenili prvenec Ostrina miline. Pri vsakem ustvarjalcu je vselej zanimivo izvedeti, kako so se pri njem oblikovale prve besede, stavki, misli, ki so se onkraj sveta običajnega sporazumevanja »razpirali« v svet literature. V vašem primeru poezije. Kako se je pri vas zgodil ta premik?

Pravzaprav ne vem, tega se ne zavedam povsem. Se mi zdi, da sem bila že kot otrok dojemljiva za jezik, najprej za pripovedi, zgodbe, izštevanke in rimanke, potem za vse, kar se je dalo prebrati, najraje pa poljudnoznanstvene knjige in knjige o živalih, teh mi ni bilo nikoli dovolj. Še kot otrok sem sama skladala pesmi, rimanke. Moj oče se je rad šalil in pri kosilu smo večkrat govorili v rimanih dvovrstičnicah, polnih šal in paradoksov, sodelovali pa smo vsi, jaz še posebej zagreto, čeprav še nisem hodila v šolo. Sama sem se, z majhno babičino pomočjo, naučila brati pri štirih in potem so me bili domači primorani trgati od knjig in poditi na dvorišče k igri. Literatura za otroke se mi je kot otroku zdela ponižujoča, da me imajo za bolj neumno, kot sem, se mi je zdelo takrat. Rada sem brala samo pesmi za otroke Nika Grafenauerja, Frana Levstika, Daneta Zajca in uganke Otona Župančiča. Prava ‘«poklicanost« v literaturo pa se mi je zgodila skozi romane Dostojevskega in Meše Selimovića ter kratke zgodbe Iva Andrića, nekako pri trinajstih. Takrat sem začela pisati prve pesmi, ki so med sošolci in sošolkami moje pet let starejše sestre dobile naklonjene bralce in poslušalce.

Maja Pertič Gombač/Primorske novice

Celoten intervju v nedeljskem Primorskem dnevniku.