Hočemo živeti

Bilo je 4. marca, ko smo se zadnjič zbrali na koncertu v gledališču Miela: razredčeno občinstvo, ki se je po dvorani razporedilo »na varnostni razdalji«, na odru pa čelist Luigi Piovano; društvo Chamber Music ga je povabilo, da bi nadomestil koncert tria, ki se je nastopu iz previdnosti odrekel. Bilo je istočasno tesnobno zaradi črnih oblakov, ki so se zgrinjali nad usodo glasbe in glasbenikov, kot tudi ganljivo zaradi občutka, da nas lahko umetnost odrešuje: morda je ta zmes pripomogla k enkratni povezanosti med umetnikom in občinstvom, da bomo koncert še dolgo ohranili v spominu, tudi kot upanje, da se bomo prej ali slej spet srečevali v gledaliških dvoranah, laičnih svetiščih, ki so se rodila v antični Grčiji kot mesta združevanja, emocij in zibelke kulture, ki že 2700 let osmišljajo našo družbo. Prisilen kulturni molk je želelo društvo ACM vsaj delno omiliti s spletno objavo posnetkov komornih skupin, ki bi morale nastopiti v letošnji sezoni. O nizu Pomladni digitalni oder smo se pogovorili s Fedro Florit, ki je že dolgo let duša in umetniški vodja društva.

Glasbenega posnetka na spletu ne bomo poskušali primerjati z dogodkom v živo: vseeno raje to kot nič?

Pod silo razmer smo sezono prekinili, ampak želeli bi ohraniti vsaj virtualni stik z občinstvom, ki nam je v preko dvajsetih letih zvesto sledilo. Šestkrat se bomo na spletu povezali ob 18. uri, da bi vsaj simbolično izrazili ljubezen do glasbe in našo voljo do preživetja.

Preživetje, ki kot kaže, visi na vrvici?

Premier Conte v svojem zadnjem televizijskem nastopu sploh ni omenil kulture in glasbe, kar je za vse nas izredno zaskrbljujoče.

V drugih evropskih državah načrtujejo postopno odpiranje, o nas pa sploh ne spregovorijo. Mislim, da bi se morali vsi prizadeti – umetniki, gledališča, pa tudi občinstvo – povezati in nastopiti v obrambo kulture in poklica, sicer nam huda prede. Glasba na spletu je borno in nezadostno nadomestilo, ki smo ga izbrali le zato, da bi sporočili: živi smo.

V komorni glasbi so skupine majhne in štejejo od dva do šest umetnikov, le izjemoma več: tudi v času, ko ne morejo nastopati, bi morali vaditi skupaj, saj je vaja nujno potrebna, vladni dekreti pa tudi po 4. maju prepovedujejo srečanja: torej nobenih priprav na čas, ko bodo koncerti spet mogoči?

Sama poučujem komorno glasbo na konservatoriju Tartini. Mnogo profesorjev se z učenci poveže preko računalnika ali mobitela, pri komorni glasbi pa je individualni pouk nemogoč. Prikrajšani so torej študentje, še huje pa so prikrajšani profesionalci, ki od glasbe živijo. Posnetki, ki jih predvajamo, so nastali pred zaporo, saj živijo člani komornih skupin v mnogih primerih daleč vsaksebi in se torej ne morejo družiti za vaje ali snemanja – pa saj se ne moreš, tudi če živiš v isti občini. Dovoljeno pa je iti do obale in lastnega plovila ... S temi dekreti ni vse v redu.

Nekaj optimizma pa le potrebujemo?

Da, brez tega ne gre: ko bo najhujše mimo, nameravam izpeljati vse načrtovane koncerte. Morda bo občinstva manj, če nekateri ne bodo še premagali strahu pred druženjem, ampak računam, da bi vsak koncert izvedli v dveh izmenah, popoldanski in večerni, in tako spoštovali predpisane razdalje. Glasba mora živeti in mi z glasbo, ki nam hrani dušo in krepi imunski sistem!