Intimna skica zadnjih Kosovelovih dni

V Kosovelovem letu so preštevilni secirali sežanskotomajskega pesnika na vse načine, a le redko se je dogajalo, da bi iz kroga študioznih analiz in deklamacij poezije prišli v ospredje in našo zavest občutljivost, krhkost, dvom, ljubezensko hrepenenje, skratka notranja morfologija povsem »navadnega« človeka, baje 165 centimetrov visokega mladeniča, ki pa jo genialni duh (v navidezno navadnem človeku) preoblikuje v enkratno, presenetljivo, univerzalno umetnost, ki se dotakne posameznika in družbe ter zaznamuje čas in prostor.

V uprizoritvi Noč v Zagorju, ki je premierno poletela čez oder novogoriškega gledališča v četrtek prejšnjega tedna – ponovitve bodo do 8. oktobra –, se zgodi prav to: zaživi intimna skica, tudi biografska, mladega zrelega fanta, ki po literarnem večeru čaka v Zagorju na vlak, prepletena z besedo, vizijo, spoznanji, čustvom, skratka – s poezijo. Poezijo v njeni polnosti, kakršna je poezija že po svoji naravi – polna, skrivnostna, čudovita, problemska, katarzična.

Novogoriško uprizoritev o Srečku Kosovelu je režijsko oblikovala Neda Rusjan Bric, besedilo pa je prispeval pisatelj in pesnik, prevajalec in kritik Aleš Berger. Slednji se je odločil za učinkovit pristop, ko je razpel krila Srečku Kosovelu, njegovi poeziji, pismom, teoretičnim prebliskom, dvorjenju, skrbem, pustil je, da besedilo oblikuje le pesnikova beseda, avtor kalejdoskopa pa se je umaknil za njen hrbet, v pesnikovo senco. Predstava je s tem pridobila na avtentičnosti, slekla je oblačila didaktičnega poduka in utelesila pesnika skozi evolucijsko pripoved do Kosovelovih zadnjih dni.

V odlično oblikovani predstavi tečeta vzporedni zgodbi. Eno pripoveduje Srečko Kosovel v upodobitvi Boruta Petrovića, drugo njegov alter ego Feliks v odrski podobi Matije Rupla. Vse izrečene besede so avtentično maslo »kraškega pesnika«, gre za dnevniške prebliske, korespondenco s sodobniki, esejistične izseke, predavanja in seveda poezijo. Dobesedno presenetljivo je, kako logična, napeta, dramsko in dramaturško učinkovita je njihova dialoška struktura, čeprav Berger ni napisal niti enega svojega stavka, režijska in dramaturška obdelava (Karin Winkler) pa je vešče vodila pripovedni lok v sklapljajoče se sosledje replik, da so se povednost, misel, poezija izluščile v zelo verodostojen prikaz Kosovelove umetniške estetike in človeške minljivosti skozi prizmo zapisanih spoznanj samega pesnika.

Več v današnjem (četrtkovem) Primorskem dnevniku.