Kako bomo živeli skupaj?

Omejitve, ki jih v tem obdobju spoštujemo, so zelo oškodovale vse svobodne umetnike, med temi so poleg glasbenikov, gledališčnikov in plesalcev tudi likovniki. Večino manjših in velikih dogodkov so odpovedali ali prenesli. Tudi 17. Mednarodni bienale arhitekture je preložen – javnosti bo po novem odprl svoja vrata 29. avgusta in ostal nato na ogled do 29. novembra. V Benetkah so na tiskovni konferenci predstavili tematska izhodišča, ki so nadvse aktualna kot tudi sam naslov bienala: How will we live toghether? (Kako bomo živeli skupaj?).

Kurator arhitekturnega bienala je letos arhitekt, oblikovalec, profesor, publicist in raziskovalec Hashim Sarkis. V prepričanju, da so kakovostne arhitektonske rešitve sad načrtnega timskega dela, je za osrednjo tematiko zbral načrte, ki so namenjeni potrebam skupnosti in to v časih velikih političnih in ekonomskih razhajanj. Skupaj z arhitekti so svoj doprinos dali tudi oblikovalci, gradbeniki, obrtniki, časnikarji, sociologi, politiki, a tudi navadni ljudje – v želji, da bi iz različnih zornih kotov prišli do bolj popolnih rešitev. Hashim Sarkis je povabil k sodelovanju 114 skupin iz 46 držav, med udeleženci so tudi arhitektke iz Afrike in Latinske Amerike. Pri izboru projektov je bil kurator še posebej pozoren na eksperimentalen pristop, na konceptualna izhodišča in sposobnost analitičnega raziskovanja. V predelu parka Giardini, Arzenala in po Benetkah se bo predstavilo še 65 državnih paviljonov, med katerimi bodo prvič prisotne Grenada, Irak in Uzbekistan.

Slovenija bo že tretjič zapovrstjo odprla svoj paviljon v predelu Arzenala. Predstavila se bo z naslovom Skupno v skupnost, razstavljen bo projekt Zadružni dom (izbran je bil med sedmimi prijavljenimi na javni poziv). Komisar slovenskega paviljona je direktor ljubljanskega Muzeja za arhitekturo in oblikovanje Matevž Čelik Vidmar. Arhitekta, ki sta poskrbela za zasnovo paviljona, sta Blaž Babnik Romaniuk in Rastko Pečar skupaj s kustosinjama Martino Malešič in Asto Vrečko. Načrt se opira na raziskovanje gradnje zadružnih domov, krajev druženja in sporazumevanja. Po koncu druge svetovne vojne so pri njihovi gradnji pogostoma sodelovali z udarniškim delom tudi prostovoljci. Skupno jih je bilo 523. Strukture so še obstoječe in so se v različnih družbenih sistemih obnesle.