Miroslav Košuta, pesnik, pisatelj, dramatik, avtor popevk, prevajalec, dolgoletni prvi mož Slovenskega stalnega gledališča v Trstu, je tudi odličen pisec memoarske literature. Najprej je med bralce prišel njegov »skoraj družinski roman« Spomini Angela Katice (2009). Nato je ob pesnikovi osemdesetletnici (2016) pri Mladinski knjigi izšla avtobiografija Mornar na kozi in bralce popeljala v rojstni Križ in njegov portič, v živahno družinsko in vaško okolje, v leta fašizma in vojnega dogajanja, vse do odločitve, po tržaški maturi, za študij v Ljubljani.
Pravkar izdano delo Na zmajevih krilih pa bralcem predstavi del tistega, kar je sledilo. Knjiga na okrog 300 straneh in s podnaslovom Ljubljanski mozaik je izšla prav tako pri Mladinski knjigi v zbirki Spomini izpovedi, ki jo ureja Nela Malečkar. Skrbno oblikovano, jo tako kot prejšnjo bogati izbor fotografij iz družinskega albuma. »Ko sem oddal rokopis avtobiografije Mornar na kozi, sem iskreno mislil, da spominjanju postavljam piko,« napiše Košuta v predgovoru k novi knjigi.
»Prvič: zaradi let, ki jih nikakor ne kaže šteti, drugič: zaradi vse manj zanesljivega spomina, ki pa me ob določenih dogodkih v soočenju z datumi in dokumenti še prijetno preseneča, a primarni vzrok je bilo dejstvo, da je o Ljubljani napisanega več kot preveč in da bi temu težko dodal kaj novega. Pa se ti najde dekle, prijazno in podkovano, da ji ne moreš očitati ne zameriti ničesar, in te opozori na sivo stran zgodovine v opisu Tržačanov v našem glavnem mestu in da bo taka tudi ostala, če je ne osvetliš ti, prav ti, ki si edini doživel in preživel tisto kritično obdobje.«
In tako je Košuta sklenil, da nadaljuje z brskanjem po spominih, vendar ne kot nadaljevanje Mornarja na kozi. Knjiga Na zmajevih krilih ni zaokrožena življenjska zgodba, pač pa je mozaik prizorov iz njegovega ljubljanskega obdobja: v slovensko prestolnico je prišel leta 1956 kot univerzitetni študent in tu ostal trinajst let. Tu je obvisel med življenjem in smrtjo, tu si je ustvaril družino z ženo Marto in dobil prvo službo, v uredništvu kulturno-literarnih oddaj na nacionalnem radiu, tu se je začel uveljavljati kot pesnik ... in čisto na koncu, pred vrnitvijo v mesto v zalivu, tudi kot avtor uspešnih popevk.
V vmesnem obdobju so bila leta v vlažnem stanovanju, kjer je plesen v nekaj dneh prekrila čevlje, predvsem pa leta druženj s pisateljskimi in prijateljskimi sopotniki. Tu so spomini na Mateja Bora, Cirila Kosmača, Nika Grafenauerja, na ljubljeni nogomet in študentsko glasilo Tribuna, tu so dopisovanja z uredniki, tu je podoba Ljubljane, kakršno je Košuta doživel v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. In tu so naposled spomini na »emisarje Slovenske kulturno-gospodarske zveze«, ki so mladega intelektualca začeli snubiti, naj se vrne v Trst.
A to je že druga zgodba, ki je bila delno popisana v knjigah Oder med sanjo in stisko, Zapisi na orošeno okno, Dnevnik o lastovičjem gnezdu. Morda pa mornarju na kozi in zmajevih krilih sledi še kaj vznemirljivega ...