»Leto 2006 ali 2046? Izbrala bi prihodnost«

V Kulturnem domu v Trstu, v dvorani, ki jo je publika napolnila, je v nedeljo, 8. februarja, potekala osrednja proslava ob slovenskem kulturnem prazniku, ki sta jo priredili krovni organizaciji Slovencev v Italiji – SKGZ in SSO. Slavnostna govornica je bila goriška Slovenka Ilaria Bergnach (1996), kulturna delavka z mnogoterimi vlogami v manjšini, ki jih je sama navedla, zato da je občinstvo »uokvirilo žensko«, ki ga nagovarja.

Njen govor objavljamo v celoti.

Ilaria Bergnach

Spoštovani gostje, svoj govor začenjam z vprašanjem, ki si ga nekateri na tihem postavljamo: Kdaj smo nazadnje upočasnili naš tempo in se zavedeli, da izgubljamo tisto prvinsko veselje do soustvarjanja lepega in kakovostnega, ki sta v nasprotju s prislovoma več in hitreje?

Odločila sem se, da se bom pri pisanju govora osredotočila na paradigmo tu in zdaj s pogledom, vendarle uperjenim v prihodnost.

Ne zato, ker bi zaničevala preteklost, daleč od tega. Moj govor bi lahko bil prav gotovo prežet s številnimi citati velikih zgodovinskih oseb, ki so postavile temelje naše skupnosti na političnem, literarnem, športnem, glasbenem, kulturnem področju in so delovale v časih, ko so bili pogoji enostavno nenaklonjeni.

Morda bi na tak način moj govor učinkoval močneje, toda besede, ki bi jih v njem jemala za svoje, bi bile le izposojene.

Slaba dva meseca me ločujeta do dneva, ko bom dopolnila svojih trideset let, vendar sem na lastni koži doživela že marsikateri izziv in bila v zadnjih letih aktivno soudeležena pri številnih, predvsem kulturnih dogodkih.

Da boste tudi bolje uokvirili žensko, ki vas nagovarja, naj za nameček izpostavim naslednje: pri 18 letih sem postala vodja Dramske družine v Števerjanu z devetnajstčlanskim odraslim igralskim ansamblom – in naj vam zato tudi zaupam, da ne morem opisati občutka, ki ga imam, da stojim danes na tem odru in nisem le gledalka v dvorani.

Pri 22 letih sem postala predsednica društva Frančišek Borgia Sedej, ki je mogoče še najbolj znano po Festivalu narodnozabavne glasbe Števerjan. Pri 26 letih sem postala ravnateljica Mladinskega doma v Gorici, danes šteje 84 gojencev, ki obiskujejo osnovne in prvostopenjsko srednjo šolo s slovenskim učnim jezikom v Gorici. Skoraj istočasno so mi zaupali tudi vlogo podpredsednice Zveze slovenske katoliške prosvete, ki sem jo z veseljem sprejela in jo danes s še večjim veseljem izvajam. Od lani pa sem še tajnica Društva mladih Slovencev v Italiji DM+ in podpredsednica Krožka Anton Gregorčič.

Če ne bi verjela, da ima naša narodna skupnost velik potencial, ne bi sprejela nobene od teh vlog. Če ne bi verjela, da zmoremo znotraj naših društev in ustanov ustvariti lepo in kakovostno, ne bi sprejela nobene od teh vlog. Če ne bi verjela, da so te zelo dobre telovadnice za moje življenje in bom z njimi lahko pridobila tudi nova znanja in kompetence, ne bi sprejela nobene od teh vlog.

A prav zaradi vseh teh različnih vlog, ki jih opravljam, vsakič znova odkrivam nove delčke naše skupnosti. To strukturo spoznavam tudi skozi prebiranje naših tiskanih medijev in s poslušanjem radia, predvsem pa z osebnim obiskovanjem dogodkov in spremljanjem TV dnevnika.

Prihodnost se ne zgodi sama

Ob tem pa se mi izoblikuje jasno mnenje: da smo kot narodna skupnost v Italiji prepogosto ujeti v odmeve preteklosti in pozabljamo, da se prihodnost ne zgodi sama od sebe – zgodi se kot posledica naših današnjih odločitev. Vse to se največkrat kaže tudi v trditvi: »Delamo tako, ker smo vedno delali tako.«

To je še vedno zelo prisoten miselni vzorec, na katerega sem – moji sodelavci to dobro vedo – presneto alergična, ker sem mnenja, da je ohranjanje tradicije kot nekakšno čuvanje ognja, ki gori, z vsemi potrebnimi sredstvi, ki jih zahteva čas, v katerem smo – tu in zdaj.

In ker sem prepričana, da moramo planirati, je treba tudi razmišljati, kako bomo ta ogenj čuvali z vsemi spremenljivkami, ki jih prinaša čas. Tradicija naj bo zato čuvanje plamena in ne občudovanje pepela.

Postavila vam bom zato vprašanje. Če bi lahko v tem trenutku potovali skozi čas in bi lahko izbirali, ali boste potovali 20 let v prihodnost ali 20 let v preteklost, kam bi se odpravili?

Bi si ta naš prostor raje ogledali leta 2006 ali leta 2046? Pravzaprav razdalja v času ni niti toliko pomembna, bolj pomembna je smer.

Sama bi izbrala leto 2046. Rada bi si namreč razčistila dvom, ali bi se v tistem svetu še prepoznala in bila še vedno navdušena nad našo slovensko skupnostjo v Italiji.

Ker sem ravnateljica pošolskega pouka, bi šla v leto 2046 pogledat, če smo se končno naučili izkoristiti to, da italijansko govoreči starši vpisujejo otroke v slovenske šole, in če smo ustvarili trden sistem, ki poleg učenja, a predvsem ohranjanja nivoja slovenskega jezika, zmore izkoristiti to priložnost in vzgojiti posameznike, ki našo narodno skupnost jemljejo za svojo in obe – tako italijansko kot slovensko – sprejemajo kot neločljiv del sebe. Se udejstvujejo v naših kulturnih in športnih društvih, so v službi naše skupnosti in pripomorejo k temu, da se ta širi, razvija in čuva tisti plamen, o katerem sem prej govorila.

Šla bi v leto 2046 pogledat, ali smo zamenjali lastne navade. Kako lahko namreč pričakujemo, da bomo spremenili naš vsakdan, če ne spremenimo lastnih navad? Če se sestanki začenjajo z zamudo, če nanje prihajamo nepripravljeni, če še vedno nimamo začrtane vizije in ciljev? Če ob koncu sestanka odidemo domov nezadovoljni, ker nismo prišli do zaključka, ravno zato, ker se bomo o tem pogovorili naslednjič. Ali slabše, če sestankov ni in zaupamo, da se bodo stvari same uredile.

Kako smo lahko boljši, če si ne upamo priznati, da ne vemo, kam in kako s projektom? Ker to, kar še najbolj pogrešamo, so ideje in ustvarjalnost.

Kako smo lahko boljši, če nismo sposobni kritičnega mišljenja ali, bolje, se ga raje ogibamo? Če se ne potrudimo, da bi res poslušali svojega sogovornika, in mu le odgovarjamo: »Spoštujem tvoje mnenje, a ostajam pri svojem.«

Kdor misli, da že vse ve, vse zna, vse obvlada in da je najboljši – je tak človek ali poslovni partner res funkcionalen? Tam, kjer se konča želja po učenju, se neha tudi pot do resnične veličine. Ko postane človek prepričan v svojo popolnost, izgubi tisto – tudi otroško – radovednost, ki nas žene k raziskovanju oziroma napredku. Največji mojstri so vedno trdili, da se šele učijo.

Mlajšim nerazumljiva delitev

V leto 2046 bi rada odpotovala, zato da bi videla, ali smo se končno otresli koncepta naši proti vašim – kar v naši narodni skupnosti postaja že skoraj patološko. Ta delitev postaja moji in mlajšim generacijam nerazumljiva, nefunkcionalna. Postaja zid, skozi katerega ne slišimo več.

Če je namreč ideja »njihova«, jo vnaprej zavrnemo; če je »naša«, velja za edino resnico. In obratno. Ideje so ali dobre ali slabe. Pika. Čigave so, danes in tu, je postranske važnosti.

V leto 2046 bi šla pogledat, če namesto praznega, retoričnega leporečja o sinergiji, ki se ob prvem konfliktu sprevrže v javna obračunavanja in spotikanja, bi bile vrline merilo za ocenjevanje.

Namesto iskanja nasprotnikov raje iščimo funkcionalnost v prepletanju različnih idej, ki ne smejo voditi do spora, pač pa do prostora, v katerem kompetence, osebna integriteta in delavnost pomenijo pravi preskok v metodologiji nastajanja, ustvarjanja, gospodarjenja. Ključno vprašanje se ne sme več glasiti – »komu pripadaš?« – ampak »kako lahko s svojim znanjem in srčnostjo prispevaš k temu, da skupaj ustvarimo nekaj lepega in kakovostnega?«.

Smo se v letu 2046 naučili pogledati v svet? V boljše prakse? Spoznati in biti v stiku z drugimi evropskimi manjšinami?

Šla bi v leto 2046, da, bi izvedela, ali bomo takrat vendarle cenili dane pogoje, ki jih druge manjšine tudi takrat še niso dosegle.

Kako se lahko izboljšamo, če se nam zdi vse tako samoumevno, kot da bi to izključevalo pojma rasti in razvoja? Kako se lahko res veselimo opravljanja nalog brez občutka, da je naša vloga znotraj naše skupnosti res determinantna ne samo za njen obstoj, pač pa razvoj, ki je v koraku s časom?

Prav v tem odgovoru tiči razlog za prazne dvorane in tišino med mladimi. Mladih ne zanima zgolj golo ponavljanje obrazcev preteklosti. Ko začutimo, da je dejavnost morda postala sama sebi namen in da v njej ni prostora za naš »zakaj«, se preprosto umaknemo.

Prazni prostori niso znak naše lenobe, temveč jasen odziv na svet, ki od nas pričakuje zgolj opravljanje nalog, ne pa razumevanja in sooblikovanja vsebine.

Mladi niso apatični

Lani sem se udeležila Kraške ohceti, kjer je ponosno korakalo več kot 1000 narodnih noš – med njimi malo morje mladih. Poglejmo pustovanja: mladih od vseh koncev in krajev, tudi visoko izobraženih, ki svojo energijo in prosti čas raje namenijo pustni maski kot pa vsebinam, ki bi jih tudi znali oblikovati, pa zanje manjka notranji vzgib.

Z drugimi besedami: mladi so in niso apatični, le da svoje moči raje usmerjajo v stvari, ki jih čutijo za svoje.

Kako naj se mladi konkretneje približajo udejstvovanju znotraj naših društev in ustanov, če so njihove vizije interpretirane kot rušilni posegi v vnaprej določene in neprilagodljive strukture delovanja. Ko predlagamo na primer društveni Instagram profil – okno v svet za današnjo generacijo –, pa dobimo odgovor, da »to ni uporabno«. Resnica je verjetno drugačna: ni težava v uporabnosti tehnologije, ampak v strahu tistih, ki je ne znajo uporabljati.

Mladi se ne oddaljujejo zaradi pomanjkanja interesa, ampak v trenutku, ko začutijo, da ni posluha zanje, ko jim nihče ne zaupa, češ, saj vi ne znate, vi ne veste ...

Nekoč sem tudi sama doživela očitek, da »rušim tradicijo«. Zakaj? Ker si upam misliti drugače? Svet se ne premika naprej s ponavljanjem starih vzorcev, ampak z vprašanjem: »Ali bi to lahko naredili bolje?«

Ker si morda upam misliti kritično? Kar ne pomeni, da sovražim ali da je napačno, pomeni, da mi ni vseeno.

Ker mi notranji kompas narekuje, da je bolj kot politično prepričanje pomembno, da je moj sogovornik pošten in korekten in dela v prid skupnega cilja?

Ker temelji naša realnost v veliki meri na prostovoljnem delu, večkrat slišim izgovor, da: »Saj to delamo le prostovoljno, v svojem prostem času.« In kaj potem? Je to res opravičilo za povprečnost?

Ko gremo k zdravniku, se ne zadovoljimo s povprečno diagnozo. Ko gremo na večerjo, se ne zadovoljimo s povprečnostjo glavne jedi. Zakaj bi se potem morali zadovoljiti s povprečno predstavo, koncertom, sestankom, intervjujem, s povprečnim načinom dela – le zato, ker so plod prostovoljstva?

Da delamo prostovoljno, je dejstvo. Da smo lahko pri tem v pristopu in odnosu profesionalni, etični in se zavedamo meja lastnih kompetenc, pa je naša izbira in dolžnost do skupnosti. Dobri menedžerji iščejo rešitve, slabi pa izgovore in opravičila za neuspeh.

Če danes – po petindvajsetih letih – uživamo sadove zaščitnega zakona, je to le zato, ker so naši predhodniki iskali poti, ne pa izmik. Imamo pravice, ki jih marsikdo tudi sploh ne pozna ali ne izkorišča. Ker smo se morda polenili? Ker smo pristali v nekakšni coni udobja?

Naša skupnost je živa sila – željna napredka in stalnega prilagajanja času, v katerem živimo. Drobna, a odločilna razlika je v tem, ali nekaj zgolj »opravimo«, in tem, da nekaj »ustvarimo«. Danes se zdi, da nas svet sili v površnost, v instantne rešitve in v zanemarjanje vsega, kar zahteva čas, predanost in mirno roko.

Merilo kakovosti naj bo znanje

Merilo kakovosti morajo postati znanje, kompetence in etična drža. K temu moramo dodati še spoštovanje, ki pa je brez znanja in poznavanja okoliščin le prazna beseda. Pravo spoštovanje namreč izvira iz globokega odnosa – do sočloveka in do razumevanja širšega konteksta.

A lepota in kakovost nista naključji. Sta posledica zavestne odločitve. Sta upor proti povprečnosti. Ko si človek vzame čas, da si razjasni misli, da izpopolni gib ali da do konca izpelje svojo vizijo, se v njem znova prebudi tisto pozabljeno veselje. To je trenutek, ko delo postane visoka obrt in na trenutke tudi umetnost in ko ustvarjalec postane del nečesa večjega.

Kakovost je najgloblja oblika iskrenosti do samega sebe. Je dokaz, da nam ni vseeno. Je nenehno stremljenje k tistemu, kar nas plemeniti in kar bo pričalo, da smo tukaj živeli ljudje, ki smo znali ceniti in hraniti dobro in lepo.

Naj bo današnji praznik priložnost, da v sebi znova poiščemo tisti ponos, ki se rodi le takrat, ko damo vse od sebe, in to za naše ljudi. Naj nas pogled v prihodnost ne le navdihuje, temveč nas zavezuje k temu, da v vsem, kar počnemo, znova poiščemo pot do vrhunskosti, kajti že res, da gre spoštovati preteklost, a verjemite, tudi prihodnost.

Nasvidenje v letu 2046!