Lucy Hughes-Hallett: Ščuka (Gabriele D’Annunzio – Pesnik, zapeljivec in vojni pridigar)

Tržaška desnosredinska občinska uprava z veliko vnemo proslavlja stoletnico vojaške zasedbe Reke, mesta, ki je danes v drugi državi znotraj Evropske unije. Mimo vprašanja o politični (ne)oportunosti takega početja se vsekakor ponuja priložnost za bližje soočenje z likom ekscentričnega književnika, domoljuba in navdihovalca množic, ki je nedvomno zaznamoval svoj čas.

Pri tem nam lahko pomaga angleška pisateljica Lucy Hughes-Hallett, ki je za svojo biografijo o Gabrieleju D’Annunziu, objavljeno leta 2013, prejela več nagrad. Knjiga je izšla tudi v italijanskem in slovenskem jeziku (na 685 straneh v prevodu Andreja E. Skubica pri založbi Modrijan), a je v D’Annunziovi domovini manj poznana od nekaterih drugih, pesniku bržkone bolj naklonjenih biografij italijanskih piscev. Hughes-Hallettova na to osebnost gleda iz tujine, bolj odmaknjeno, brez očitnejših pozitivnih ali negativnih predsodkov; opira se na zgodovinopisje in na zapise samega D’Annunzia ter mnogih osebnosti, ki so ga spoznale. Za nas je v tem trenutku še posebno zanimivo poglavje o Reki.

Pesnik, oboževalec ženskih čarov in vojni pridigar, ki si je na Apeninskem polotoku in v tujini v desetletjih z velikim občutkom za samopromocijo zgradil nezanemarljivo slavo, je tistega 11. septembra 1919 v avtomobilu na čelu kolone prostovoljcev, ki je krenila iz Ronk, brez boja prispel na Reko. Avra ognjevitega domoljuba, ki je med prvo svetovno vojno nevarno pozival množice k vstopu v vojno in pobijanju predstavnikov starega reda, nato pa k zasedbi izgubljenih italijanskih ozemelj (njegova je skovanka o »pohabljeni zmagi«), je bila dovolj, da so se italijanski vojaki, ki so takrat v imenu zavezniških sil stražili mesto, vsi po vrsti umaknili. Ker ga je mučila vročina, je D’Annunzio ob prihodu v mesto odšel naravnost v najboljši hotel in zaspal do naslednjega jutra. Mednarodni opazovalci pa so dogajanje opisali kot popolno zmedo, v kateri je Rim izgubil nadzor nad lastno vojsko.

Reko je pesnik označil kot »mesto holokavsta«, s tem podvigom naj bi namreč zanetil očiščevalni ogenj, ki bi spreobrnil ves svet. D’Annunzia so velike geste vznemirjale, vsakdanji posel vladanja pa dolgočasil – poleg tega, da je vse življenje neodgovorno ravnal z denarjem, zaradi česar je bežal pred rubežniki. Vajeti kvarnerskega mesta je zatorej v glavnem prepustil svojim sodelavcem in Narodnemu svetu Italijanov. Sam naj bi imel višje cilje, načrtoval naj bi pohod na Rim in revolucijo, da bi zavladal vsej Italiji, a se tega ni nikoli lotil. Predsednik vlade Francesco Nitti je takrat dejal, da je Italija »zgolj najnovejša v vrsti številnih žensk, ki si jih je doslej privoščil«.

Uspelo pa je malce kasneje njegovemu posnemovalcu-oboževalcu Benitu Mussoliniju. Ta je vseskozi trdil, da mu »reški duce« stoji ob strani, v resnici pa ga je D’Annunzio dolga leta omalovaževal, v enem mnogih pisem ga je označil kot strahopetca. Je pa Mussoliniju uspel veliki met, medtem ko se je zagrenjeni D’Annunzio umaknil h Gardskemu jezeru. Pravi duce je od vzornika prevzel številne ideje in gesla (vključno s slovitim »eja eja alala«), zaobjel ga je v fašistično ideologijo.

Na Reko so se leta 1919 zatekali najrazličnejši idealisti, tam so se prepuščali svobodni ljubezni in kokainu. Neponovljivo kvarnersko izkušnjo avtorica delno primerja s San Franciscom iz 60. in 70. let, vendar z bistveno razliko: če so hipiji sanjali o miru, so D’Annunziovi možje v uniformah opevali vojno.

Reka je bila, skratka, nekakšen laboratorij za vse, kar ji je sledilo v Italiji. Zato bi težko trdili, da sta fašizem in D’Annunzio dve povsem različni zadevi.