Ponedeljek, 18 november 2019
Iskanje

Lucy Hughes-Hallett: Ščuka (Gabriele D’Annunzio – Pesnik, zapeljivec in vojni pridigar)

Na Primorskem beremo ... (6)

Trst |
12. sep. 2019 | 13:31
Dark Theme

Tržaška desnosredinska občinska uprava z veliko vnemo proslavlja stoletnico vojaške zasedbe Reke, mesta, ki je danes v drugi državi znotraj Evropske unije. Mimo vprašanja o politični (ne)oportunosti takega početja se vsekakor ponuja priložnost za bližje soočenje z likom ekscentričnega književnika, domoljuba in navdihovalca množic, ki je nedvomno zaznamoval svoj čas.

Pri tem nam lahko pomaga angleška pisateljica Lucy Hughes-Hallett, ki je za svojo biografijo o Gabrieleju D’Annunziu, objavljeno leta 2013, prejela več nagrad. Knjiga je izšla tudi v italijanskem in slovenskem jeziku (na 685 straneh v prevodu Andreja E. Skubica pri založbi Modrijan), a je v D’Annunziovi domovini manj poznana od nekaterih drugih, pesniku bržkone bolj naklonjenih biografij italijanskih piscev. Hughes-Hallettova na to osebnost gleda iz tujine, bolj odmaknjeno, brez očitnejših pozitivnih ali negativnih predsodkov; opira se na zgodovinopisje in na zapise samega D’Annunzia ter mnogih osebnosti, ki so ga spoznale. Za nas je v tem trenutku še posebno zanimivo poglavje o Reki.

Pesnik, oboževalec ženskih čarov in vojni pridigar, ki si je na Apeninskem polotoku in v tujini v desetletjih z velikim občutkom za samopromocijo zgradil nezanemarljivo slavo, je tistega 11. septembra 1919 v avtomobilu na čelu kolone prostovoljcev, ki je krenila iz Ronk, brez boja prispel na Reko. Avra ognjevitega domoljuba, ki je med prvo svetovno vojno nevarno pozival množice k vstopu v vojno in pobijanju predstavnikov starega reda, nato pa k zasedbi izgubljenih italijanskih ozemelj (njegova je skovanka o »pohabljeni zmagi«), je bila dovolj, da so se italijanski vojaki, ki so takrat v imenu zavezniških sil stražili mesto, vsi po vrsti umaknili. Ker ga je mučila vročina, je D’Annunzio ob prihodu v mesto odšel naravnost v najboljši hotel in zaspal do naslednjega jutra. Mednarodni opazovalci pa so dogajanje opisali kot popolno zmedo, v kateri je Rim izgubil nadzor nad lastno vojsko.

Reko je pesnik označil kot »mesto holokavsta«, s tem podvigom naj bi namreč zanetil očiščevalni ogenj, ki bi spreobrnil ves svet. D’Annunzia so velike geste vznemirjale, vsakdanji posel vladanja pa dolgočasil – poleg tega, da je vse življenje neodgovorno ravnal z denarjem, zaradi česar je bežal pred rubežniki. Vajeti kvarnerskega mesta je zatorej v glavnem prepustil svojim sodelavcem in Narodnemu svetu Italijanov. Sam naj bi imel višje cilje, načrtoval naj bi pohod na Rim in revolucijo, da bi zavladal vsej Italiji, a se tega ni nikoli lotil. Predsednik vlade Francesco Nitti je takrat dejal, da je Italija »zgolj najnovejša v vrsti številnih žensk, ki si jih je doslej privoščil«.

Uspelo pa je malce kasneje njegovemu posnemovalcu-oboževalcu Benitu Mussoliniju. Ta je vseskozi trdil, da mu »reški duce« stoji ob strani, v resnici pa ga je D’Annunzio dolga leta omalovaževal, v enem mnogih pisem ga je označil kot strahopetca. Je pa Mussoliniju uspel veliki met, medtem ko se je zagrenjeni D’Annunzio umaknil h Gardskemu jezeru. Pravi duce je od vzornika prevzel številne ideje in gesla (vključno s slovitim »eja eja alala«), zaobjel ga je v fašistično ideologijo.

Na Reko so se leta 1919 zatekali najrazličnejši idealisti, tam so se prepuščali svobodni ljubezni in kokainu. Neponovljivo kvarnersko izkušnjo avtorica delno primerja s San Franciscom iz 60. in 70. let, vendar z bistveno razliko: če so hipiji sanjali o miru, so D’Annunziovi možje v uniformah opevali vojno.

Reka je bila, skratka, nekakšen laboratorij za vse, kar ji je sledilo v Italiji. Zato bi težko trdili, da sta fašizem in D’Annunzio dve povsem različni zadevi.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava

$tempAlt.replaceAll('"','').replaceAll('<p>','').replaceAll('</p>','').replaceAll('<br>','').replaceAll('<br/>','').replaceAll('<br />','').trim()

Menite, da bi v slovenskem parlamentu moral sedeti predstavnik zamejskih Slovencev?

17. okt. 2019 | 16:45
Da, izvolijo pa naj ga le zamejski Slovenci, ki imajo slovensko državljanstvo
Da, volilno pravico pa naj dobijo vsi zamejski Slovenci, ki na konzulatih ali veleposlaništvih izjavijo, da pripadajo slovenskemu narodu
Lepo bi bilo, a je predlog neizvedljiv
Ne, ker je prav, da so poslanci samo slovenski državljani, ki v Sloveniji plačujejo davke
Me ne zanima
Prikaz rezultatov

Glasovanje zahteva prijavo