VREME
DANES
Sobota, 31 januar 2026
Iskanje

»Na komičen ali absurden način spregovorimo o nasilju«

Režiserka Marcela Serli, rojena v Argentini v libanonsko-istrski družini, je v Slovenskem stalnem gledališču postavila na oder dramo Ariela Dorfmana Na drugi strani

Trst |
31. jan. 2026 | 14:40
Dark Theme

Marcela Serli je v svoj bogat življenjepis vpisala prvo režijo slovenske predstave. Gledališka režiserka in igralka (nastopila bo tudi v novem filmu argentinsko-italijanskega režiserja Marca Bechisa) je z ekipo Slovenskega stalnega gledališča postavila na oder dramo Ariela Dorfmana Na drugi strani. Danes in jutri bosta v mali dvorani tržaškega Kulturnega doma na sporedu še zadnji abonmajski ponovitvi.

Rojena v Argentini, v istrsko-libanonski družini, že vrsto let živi in ustvarja v Italiji. Z Dofmanovim tekstom, ki korenini v gledališču absurda, se je Serli že soočila v italijanskem jeziku (po lanski premieri na čedajskem Mittelfestu bo italijanska različica predstave aprila na odru tržaške Contrade). Kot pravi, to ni lahkotna predstava, govori pa o vojni, mejah ... svetu, v katerem živimo. Prepričana je, da lahko gledališče izboljša ta svet.

Pravite, da bi gledališče lahko bilo nosilec družbenih sprememb in izboljšav, ko bi s pravimi besedami nagovorilo ljudi. Kako nas nagovarja drama Na drugi strani? V čem je politična?

Danes se bojimo besede politika, a gledališče je vedno politično. V besedilu Ariela Dorfmana na komičen ali absurden način spregovorimo o nasilju, ki danes zelo izstopa: ko ljudem ne priznamo pravice do obstoja, ker jih ne uspemo uokviriti znotraj svojih pravil, postavimo meje, jih zapremo ali celo ubijemo.

Gledališče je po moji oceni vedno politično, ker ima tisto moč, ki jo ljudje običajno imamo v najstništvu, ko hočemo spremeniti svet. Gledališče je lahko katarzično, z gledališčem lahko ustvarjamo notranje revolucije, če publika aktivno spremlja, kar se na odru dogaja, in se ne dela, kot bi bila »mrtva«. Tako kot smo vsi, tudi jaz, mrtvi, ko ležimo na kavču in gledamo televizijo, ker vemo, da ne moremo spremeniti toka dogodka. V gledališču pa je to mogoče: gledalec lahko vstane in odide, lahko prekine predstavo, lahko dvigne glas. Tega ne stori iz olike, v preteklosti pa se je v gledališču diskutiralo.

Vaša režijska roka je na odru združila različne govorice: grotesko, hiperrealizem ...

Besedila nisem želela brati samo kot gledališče absurda, ki je Dorfmana nedvomno navdihnilo, temveč sem želela njegovo sporočilo aktualizirati. V ta namen sem se posvetila režiji interpretacije, ki je po mojem mnenju najbolj pomembna: rada delam z igralci, rada delam z besedo, z zlogi ... tudi slovenskimi. (smeh) Tudi ko ne razumeš vsega, namreč razumeš, če je nekdo realen, intenziven, sporočilen, ne glede na jezik. S pomočjo igralcev smo se iz groteskne, absurdne, tudi komične situacije skušali približati gledalcem, se dotakniti njihove duše z realizmom.

V Kulturnem domu v Trstu bosta danes ob 20. uri in jutri ob 16. uri na sporedu še zadnji abonmajski ponovitvi domače produkcije SSG Na drugi strani. Dramo argentinsko-ameriškega avtorja Ariela Dorfmana je v slovenščino predvedel Janko Petrovec, režirala pa Marcela Serli. V dobri uri trajajoči predstavi, ki med grotesko in realizmom spregovori o vojni in meji, ki zarežeta v družino, igrajo Nikla Petruška Panizon, Franko Korošec ter gostujoči igralec Borut Doljšak.

Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava