»Na vlaku ljudje iščejo pristnost in drugačnost«

Maja je pri videmski založbi Bottega Errante izšla potopisna knjiga Orient Express turinskega novinarja in fotografa Marca Carloneja; nastala je v soavtorstvu s Tinom Mantarrom. Pred nekaj leti je Carlone pri isti založbi izdal tudi knjigo Binario Est, ki v ospredje postavlja najbolj zanimive železniške proge vzhodne Evrope, v drugo izdajo pa je vključil tudi pripoved o Bohinjski progi, ki je bila zgrajena v začetku dvajsetega stoletja in je povezala srednjo Evropo z Jadranom.

Marco Carlone bo v ponedeljek, 15. junija, ob 18. uri gostoval v dvorani krožka Krut, v Ulici sv. Frančiška 20 v Trstu, na srečanju, ki ga društvo prireja v sodelovanju z Narodno in študijsko knjižnico. V pogovoru z novinarjem Petrom Verčem bo pripovedoval o vlakih, v katere je tako rekoč zaljubljen, pa tudi o svetu in potovanjih na splošno.

Se še spominjate prvega stika z vlakom?

Da, star sem bil šest, sedem let. Doma sem iz Turina, a sem poletne počitnice z babico preživljal na morju v kraju Monterosso al Mare, v Cinque Terre. Tam je ob plaži trg, nad katerim stoji železniški viadukt. Spominjam se, da sem hodil tja in opazoval vlake, ki so vozili čezenj, ter si predstavljal, kam peljejo. Spominjam se zelo barvitih vlakov. Kdo ve, ali so ti spomini resnični ali sem si jih le predstavljal.

Z dedkom po materini strani pa sva hodila v hribe. Spominjam se, da sva stala na nekem balkonu in si od tam ogledovala progo med Turinom in Bardonecchio. Včasih me je dedek celo peljal z vlakom, a je bilo tako, kot da bi se peljali ..., kaj vem, od Trsta do Miramara in se potem vrnili, le da me je razveselil.

To sta prva spomina na železnico. Po mnogih letih sem se vrnil v Monterosso al Mare in posvetilo se mi je – odkril sem, da obstaja svet ljubiteljev vlakov in železnic.

Knjiga Binario Est je hvalnica ljubezni do vlaka, pa tudi do vzhodne Evrope. Kaj vas je navdušilo za te kraje?

Z zornega kota železniškega sistema raznolikost v primerjavi z italijanskim. Zaradi finančnih in organizacijskih razlogov je tam urejen na način, ki ga v Italiji že dolgo ni več. To še vedno ostajajo »človeške železnice«, na katerih imajo ljudje, ki upravljajo vlak, glavno vlogo, in ne računalnik. Moj začetni namen je bil dokumentirati realnost, ki je tukaj ni več, torej me je očaral drugačen sistem.

In potem so seveda čudovite pokrajine, naj pomislim na Bohinjsko progo, eno mojih najljubših. Ravno zaradi pokrajin sem se še bolj zaljubil v te kraje. Vlak je bil prvo sredstvo za vpogled v te kraje, nato pa se je strast spremenila v neizmerno ljubezen do Balkana in vzhodne Evrope na splošno.

Ampak, ali te železniške proge lokalni prebivalci dejansko uporabljajo? Zdi se mi, da vlaki v teh državah nikakor niso hrbtenica prometa in da so ljudje veliko bolj odvisni od avtomobilov.

Če povzamem tisto, kar sem videl, na številnih območjih prevladuje cestni ali celo letalski promet, tudi na srednje dolgih razdaljah. Kljub temu pa ljudje, kjer obstaja vlak, tega bolj ali manj uporabljajo. Denimo v Bolgariji, Romuniji, na Madžarskem. Bolj ko je železniško omrežje razvejano, več je tovrstnih povezav in bolj ljudje uporabljajo vlake – čeprav so zastareli.

Številne povezave, tudi Bohinjska proga, so orografsko zahtevne, torej hitra železniška povezava ne pride v poštev. Pa kljub temu vlake uporablja veliko ljudi. Ko sem snemal dokumentarec o Bohinjski progi, so bili vlaki vedno polni, in to ne le turistov, temveč tudi študentov, delavcev, upokojencev.

Pravzaprav jih ljudje uporabljajo tudi v državah, kot sta Kosovo ali Albanija; zadnja je neverjeten primer, saj vlaki vozijo s hitrostjo koles. Lani sem se na Kosovu vozil v Prištino in na postaji sredi podeželja je na vlak čakala ogromna množica ljudi.

To sicer nima velike zveze, ampak zadnje čase sem delal v Tuniziji in Egiptu, kjer so vlaki še bolj absurdni – ure in ure zamujajo, pa so kljub temu polni.

Ukvarjate se tudi z organizacijo potovanj na tovrstnih progah. Kaj iščejo udeleženci teh potovanj, morda upočasnitev, izkušnjo, ki je tukaj ne morejo več doživeti?

Mislim, da ljudje iščejo pristnost. Sicer me to včasih tudi strese, ker če morajo obiskati vzhod, da bi našli pristnost, ki je tu ni več, je v tem težava.

Hkrati pa iščejo drugačnost, kar sem počel tudi sam, ko sem se prvič odpravil tja. Želijo si vrnitve v preteklost, s katero pa se najverjetneje ne bi radi spopadali na vsakodnevni ravni. Bolgarski vlaki so za zahodnjaka očarljivi. Čeprav so stari, razpadajo, imajo lesena vrata in zaprašene sedežne garniture ter so pogosto umazani. Ljudje, ki se vsak dan vozijo z njimi, pa bi se jim veliko raje odpovedali in jih zamenjali s hitrejšimi in bolj učinkovitimi.

Več v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku.