Ne pozabi dihati

Ne pozabi dihati, reče Peter mlajšemu bratu Klemnu v napetem finalu teniškega dvoboja. In res, Klemen globoko vdihne in zmaga. Ne pozabi dihati je tudi naslov celovečernega igranega filma v Trstu rojenega scenarista in režiserja Martina Turka. Film je svetovno premiero doživel pred dobrim tednom dni na rimskem filmskem festivalu, v ponedeljek zvečer pa so ga ob prisotnosti filmske ekipe predvajali tudi v tržaškem kinu Ariston.

Ne pozabi dihati je najbolj avtobiografski Turkov film, je bilo slišati med pogovorom, ki ga je vodila novinarka Ivana Godnik. »Nekaj elementov je res avtobiografskih, na njih pa sem zgradil novo zgodbo. Dolgo sem imel željo, da bi posnel film o odraščanju,« je pojasnil Turk. »Ta ideja je ostajala v meni, zato sem se lotil pisanja scenarija, ki je prav tako nastajal kar dolgo. Na odraščanje sem želel pogledati z drugačnega, bolj poetičnega gledišča, kot smo ga vajeni iz mladinskih filmov. Upam, da bo kljub temu nagovoril mlado občinstvo, istočasno pa bodo verjetno starejši gledalci ob gledanju podoživeli kakšno svojo izkušnjo. Na podlagi prvih odzivov in sprejema, ki smo ga doživeli v Rimu, Bologni, Milanu in Vidmu, lahko rečem, da je bil film lepo sprejet in da se je marsikdo prepoznal v Klemnu in Petru.«

Petnajstletni Klemen (Matija Valant) odrašča s starejšim bratom Petrom (Tine Ugrin) in mamo samohranilko (Iva Krajnc Bagola) v malem mestecu na odmaknjenem a idiličnem belokranjskem podeželju. Klemen brata obožuje, skupaj igrata tenis in se kopata v bližnji reki ... vse dokler se Peter ne zaljubi v lepo in strastno vrstnico Sonjo. Takrat se Klemnov utečeni vsakdan začne počasi sesuvati, starejši brat naenkrat ni več tam samo zanj, njun dotlej privilegirani odnos je postavljen na stranski tir. To v njem sproži nasprotujoča si čustva, zaradi katerih naredi marsikatero neumnost. Ob njem ni več starejšega brata, ki bi ga spomnil: ne pozabi dihati ...

Več v jutrišnjem (četrtkovem) Primorskem dnevniku.