Nemir duha v barvi in podobi

»Ligabue, so kričali ljudje, »bojimo se ga, je nor. Lovijo ga kot psa, za njim so človeške stopinje.« Tako so prepevali člani italijanske skupine Nomadi v pesmi Dam un bes (»poljubi me« v narečju iz okolice italijanskega mesta Modena) v spomin na enega od največjih italijanskih umetnikov preteklega stoletja. Antonio Ligabue je že v najstniških letih bil preveč občutljiv na svet, ki ga je obdajal, in je v likovni umetnosti dobil svoj varen brlog. Samorastnik in samouk je dobro vedel, da je umetnik, a kot se večkrat zgodi, je zaslovel le po smrti. Njegova dela so od danes dalje na ogled v tržaškem Mestnem muzeju Revoltella.

Usojena bolezen

Do 18. februarja bodo obiskovalci muzeja imeli na voljo več kot šestdeset del, slik, risb in skulptur iz zasebnih zbirk, opremljenih s posnetki, bogato bibliografijo in življenjepisom umetnika. Svoje občutke je Ligabue izražal z barvo, ki je dan za dnem postajala bolj gosta in sijajna, v sebi pa nosila sporočilo tegobe in duševne bolečine, notranje moči in neizmerne ljubezni do likovne umetnosti. Rodil se je leta 1899 v Švici, v Zürichu, kjer ga je kmalu po rojstvu posvojila nemška družina. V popolni revščini je kot otrok zbolel za rahitis, kar je na njegovo fizično in psihološko stanje vplivalo vse življenje. Leta 1919 so ga zaradi nasilnega vedenja – napadel je mater posvojiteljico – izgnali iz Švice in ga pospremili v očetov rojstni kraj Gualtieri ob reki Pad. Kot tujec, ki je med drugim govoril le nemški jezik, se je oddaljil od družbe in se po skritih poteh želel vrniti v Švico. A še pred mejo, kot priča njegovo delo Ligabue arrestato (Aretiran Ligabue), so ga karabinjerji ulovili in s kočijo, vklenjenega v lisice, pospremili nazaj v Gualtieri, kjer je skoraj do konca svojih dni bil med someščani označen kot norec. V slikah s kočijami in ljudmi ter pokrajinah je opaziti, kako v spodnjem delu platna opisuje Padsko nižino s polji in topoli, v zgornjem pa z nostalgijo prežete švicarske zasnežene hribe in gotske zvonike.

Več v današnjem (sredinem) Primorskem dnevniku.