»Nisem vedel, da igram zadnjič na tisti klavir ...«

Fotografija glasbenikov na strehi Narodnega doma je verjetno najbolj znana podoba vsakdanjega življenja v znamenitem Fabianijevem večnamenskem središču. V naslednjih desetletjih so ti nasmejani ali bolj resni obrazi, na pol poti med bodrilom in svarilom, na šolskih hodnikih gledali nove učence. Glasbeniki v koncertnih oblekah so v zamrznjenem fotografskem prepletu zadovoljnih, bolj zaigrano mračnih in iskrivih pogledov, kravat in metuljčkov, godal in lokov, poudarjali glasbeno strast ob robu še neslutene katastrofe. Težko bi si predstavljali, da bo tista spominska fotografija iz leta 1919 postala simbol neke dobe, ključnega trenutka v zgodovini mesta, tragedije, ki ji je sledil »potujoči« prerod, ki pravzaprav še danes ni povrnil Glasbeni matici »pravega« sedeža. Požigu je sledilo delo na robu ilegale, v zasebnih in društvenih prostorih (v katerih nasilni napadi na glasbenike in inštrumente niso bili izjema), nato meščanska hiša v Ulici Ruggera Manne in še visoka nadstropja šolskega poslopja v Rojanu.

11. julija 1920 je devetletna Pavla Berger, katere vedenje je bilo »prav lepo« in »pridnost velika«, dobro opravila svoj izpit iz glasbene teorije in klavirja. Lahko domnevamo, da je bilo zadnje ali vsaj eno zadnjih spričeval, ki jih je Glasbena matica izdala v Narodnem domu. Dva dni po tem, ko je mala Pavla veselo odkorakala domov z dobrim spričevalom in najlepšimi željami za poletne dni, je sedež njene šole izginil za vedno. V Deželnem arhivu Glasbene matice, ki ga je uredila Katja Kraševac, danes najdemo omenjeno spričevalo, Elegijo Hinka Simonicha s posvetilom Lojzki Sever (1917), Psalm Giuseppeja Rote v Mirkovem rokopisu (1901), inventarno knjigo muzikalij Glasbene matice. Vsi preostali dokumenti tega arhiva so kasnejši.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.