Četrtek, 18 avgust 2022
Iskanje

Njihova pesem je njihov obraz

V prazničnem nizu Obrazi objavljamo zapis Martina Lissiacha

10. jan. 2022 | 10:50
Dark Theme

Jesenski kratki popoldan se naglo spogleduje z zgodnjim večerom. Naporni dnevi za mano prekipevajo od lepih zgodb in ljudi, pa vendarle potrebujem sprehod, da se umirim. Usedem se v avto in se odpeljem do konca ceste, ki pelje mimo industrijskih objektov pri Orehu. Zebe. Nebo je čisto. Makadam me spremlja mimo jezerc pri Orehu, ob Osapski reki. Sprehodim se med jezerci.

Poslušam burjo, ki komponira v nemirnem plesu s krošnjami že golih topolov jesensko pesem. Gladina jezerc ihtavo valovi. Po gozdni poti nadaljujem v smer Križpota mimo njiv in vrtičkov v mačkoljanskih Valah. Veter še naprej boža razraščeno suho ravnico na levi in maje krošnje na pobočju na desni. Lobodik nič koliko. V šelestenje gozda se prebijejo zlati žarki sonca. Nad dnevom, ki odhaja, pada zastor. Vse je zlato. Med krošnjami uvidim Mačkolje, ki se od zlatih potez sončnega zatona bleščijo pod modrino neba, ki iz sinjine prehaja v rožnate odtenke.

Primorski hladni veter je sposoben prikrojiti stanje vznemirjenosti in me popeljati do meje med resničnostjo in sanjami. Nad Mačkoljami prevzame mesto zlatega sija ogromen mesec, ki že sveti nad pokrajino, kot v slikah Demetrija Ceja.

Gozd vztrepeta, zvoki se spreminjajo. Predramim se iz zamišljenosti. Usmerim pozornost v strmino, blago šuštenje se preveša v nenaravni šum, ki je prav gotovo posledica premika živega bitja med odejo suhega listja. Radovedno zrem med goščavo. Srečanje s ščetinastimi divjimi prašiči ali s plahimi srnami na tem koncu meni ljubljene Severne Istre ne preseneča. Pozorno prisluhnem: šum me prepričuje, da ne gre za divjad.

Občutek imam, da se gozd premika, da bo celoten grič zdrsel v Osapsko reko in se z vsem golim rastlinjem zvalilo na ravnico, kamor se bo pogreznil. Razburjenost je vse večja in se s pričakovanjem na dogodek premika na mejo strahu. Nadaljujem, pred mano je ovinek. Srce mi bije pospešeno.

Zagledam jih. Veliko jih je. Stojijo na poti, v skupini. Oblečeni so v temne barve, po večini v črno. Jim hodim naproti. Umirjeno. Naenkrat opazim, da se jih spušča s klanca na moji desni čedalje več. Pojavljajo se izza grmov, kot da bi se prikazali iz nevidnih gozdnih prehodov. Zastanem in opazujem očarljivi prizor pred menoj. Zdi se mi, da se pomnožujejo, materializirajo se izza grmov lobodik in se počasi pomikajo do ceste. Množica je ogromna, čedalje več jih je, oblegajo me, kamorkoli se obrnem, jih uvidim. Nahajam se v središču tega jesenskega privida.

»Da me je strah?« bi se vprašala Maruša Krese. Ni me strah, si odgovarjam, iskreno. Ostajam vznemirjen, ne vem, kaj bi. Nekaj jih skuša prebiti led in se mi nasmehne. Pogledam jih. Vrnem pozdrav.

Eden me pozdravi: »Zdravo, brateeeee!« Še eden mi razposajeno poda tovariški pozdrav iz držav južnih bratov. Vrnem pozdrav. Drugi me vpraša, kje je Trst. Povem in s kretnjo pokažem, da je daleč. Jih ne skrbi, poti imajo najbrž za sabo veliko. Pokažem z dlanjo in nadlaktom smer Trsta. Gledajo me, se mi skoraj režijo. Stojim otrpel, ne reagiram.

Tok zavesti začne potovati, kot da bi se prizor dogajal v snu. Tudi oni sanjajo – boljši in lepši jutri. Tudi oni imajo doma nekoga, ki ga imajo radi – mamo, brata, staro mamo in dekle, za katerega jim bije srce in ki so ga ob slovesu mehko poljubili in objeli v globoki skrivnosti, ki ji človeštvo pravi ljubezen.

Koža jim je temna, vsi so majhne postave, v primerjavi z njimi sem velikan sredi nemirnega mravljišča. Izpod temnih lasišč, nekatera prekrivajo kapuce majic, zrejo temne oči. Na njihovih obrazih se izrisujejo veliki nasmehi: temna koža in snežno beli zobje.

Lunin sij ob somraku ojačuje kontrast.

Njihovi pogledi mi sporočajo strah in pogum. Njihovi obrazi mi pojejo pesem o svobodi, o sreči, da so (še) živi, o upanju in o veri v jutrišnji dan, v katerega verjamem v tem trenutku tudi sam. Njihova pesem je njihov obraz.

*** Mrazu navkljub balkanska pot ne miruje. Migrantov, ki so jih zasledili na območju Žavelj danes, 18. novembra, je 102. Skupino so odpeljali na Fernetiče, kjer bodo potekali identifikacijski postopki.

Spletni portal Trieste Prima, 18. 11. 2021 ob 20.19

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava