Sreda, 10 avgust 2022
Iskanje

O čem bi še pisal? »Napisal bi roman o ljubezni«

Ob smrti tržaškega pisatelja Borisa Pahorja poobjavljamo intervju, ki smo ga objavili ob njegovem 108. rojstnem dnevu

Trst |
30. maj. 2022 | 16:02
Dark Theme

Ob smrti Borisa Pahorja poobjavljamo intervju z njim, ki sta ga ob njegovem 108. rojstnem dnevu pripravila Poljanka Dolhar in Andraž Gombač (Primorske novice). Pisatelj je novinarko in novinarja sprejel na svojem domu na Kontovelski rebri, v hiši s prekrasnim razgledom na Tržaški zaliv. Spomine, spoznanja in sporočila je nizal kar uro in pol. In še bi govoril ...

»Če dovolita, intervju začnem kar jaz,« reče starosta slovenskih pisateljev ob prihodu v sobico z manjšo knjižnico, vitrino z monumentalnim delom Temelji slovenstva, grafikami Lojzeta Spacala portreti Župančiča, Gregorčiča, Cankarja ... Začeti želi z najnovejšim – z zbornikom Boris Pahor - scrittore senza frontiere (Boris Pahor - pisatelj brez meja). »Iskreno čestitam vsem tistim – najzaslužnejši je Walter Chiereghin, a tudi Nadia Roncelli in drugi –, ki so v treh mesecih napisali in objavili knjigo. Prijateljem revije Ponterosso so dali na razpolago prostor, da pišejo ... Zbrali so veliko ljudi in spisali knjigo, ki ima več kot 330 strani. To je čudež – v treh mesecih narediti knjigo.«

Madžarska naj kar gre iz EU

Njegove knjige so prevedene v skoraj vse evropske jezike.

»Ne vse, a Nekropola je. Spopad s pomladjo je tudi v precej jezikov in tudi manjše knjige so – Vila ob jezeru ni debela, je pa roman, vanj sem dal tudi Thomasa Manna. To knjigo moraš brati inteligentno, da razumeš, zakaj je pomembna. Na Radiu France je bila oddaja o njej, voditelj je na koncu dejal, da je večina bralcev opazila Gardsko jezero, limone, ki rastejo ob njem, pisatelja, ki po vojni obišče kraj, kjer je bil vojak, a glavno je v zadnjem poglavju. Ko sta protagonista ob vili ob jezeru, ne vesta, da je to Mussolinijeva vila. In pametno dekle, ki dela v tovarni, profesorju pove, da je ponoči sestri vzela Mussolinijevo fotografijo, odšla na cesto in jo odvrgla. “To sem naredila, ker mi ta fotografija ni pustila spati.

Ampak zdaj bom kaznovana.” Zakaj bi bila kaznovana, jo vprašam, saj Mussolinija ni več. “Res, a odvreči fotografijo predsednika vlade je smrtni greh,” reče ona. Seveda to ni res, pojasnim ji, da tako razmišlja, ker je bil za časa vladanja Mussolini čaščen kot bog.«

Pahor se spominja, da je profesor, ki je z njim gostoval v oddaji na francoskem radiu, želel spregovoriti o Vili ob jezeru. »Ker je mogoče z njo pojasniti, kako nastanejo diktatorji: ko vzpostavijo takšno družbo in vlado, ki jih obravnava kot bogove. Ko hočejo obvladati vsa področja, kar pomeni, da imajo samo oni prav in nihče ne more reči nekaj mimo njih. Tudi Cerkev je včasih takšna ...«

Na vprašanje, ali opaža tudi danes podobne težnje, Pahor brez obotavljanja pove, da jih na Madžarskem: »Evropi v Bruslju hoče komandirati predsednik Madžarske, ki je avtoritaren. Nobena škoda ni, če gre Madžarska iz Evropske unije, ker takih ljudi EU ne potrebuje. Danes se ta avtoritarizem imenuje tudi globalizem, nova politična, kulturna in tehnična teorija. S tehniko so globalisti sicer non plus ultra: če vstane od mrtvih kdo iz prejšnjega stoletja, bo rekel, kako je mogoče, da imaš telefon v žepu in govoriš, s komer želiš ... Ampak globalizem je kot komunizem, ki je hotel, da bi bili vsi narodi enaki. Potem pa govorijo vsi narodi en sam jezik: Rusi so ruski jezik vsilili na Poljskem, Češkem ... To ni demokracija. Globalisti danes pravijo, da je nacionalist, kdor je zvest svojemu jeziku in narodu. A noben človek, ki je zvest svojemu narodu, noče biti prvi ... No, nekateri že, Nemci so trdili “Deutschland über alles”, in to je najhujši nacionalizem. Pa niti naš narod ni zmeraj perfekten.«

Četudi je na lastni koži okusil najskrajnejše posledice nacionalizma, ostaja optimist: »Pravijo, da bo šlo človeštvo v remengo, da bo prej ali slej umrlo ... V resnici sonce mokro zemljo tako segreje, da začne rasti trava. Trava je prvo živo bitje na Zemlji. Človeštvo bo živelo, sem optimist glede človeka in tudi naroda, se razume.«

V kaj naj pa narod vlaga, če se želi ohraniti? »V šolah naj učijo matematiko, kemijo, fiziko in drugo, seveda, a še posebej pomembno je negovanje maternega jezika,« poudarja. »Otrokom naj približajo temelje naroda. Pouk jezika je nujen, če hočemo, da mu človek ostane zvest. Jezik ni kot človek, ki prej ali slej umre. Jezik mora ostati živ! V materinščini se lahko ukvarjamo s fiziko, kemijo in z drugim.«

Ni pozabil, kako so ga nekoč zaradi zavzemanja za narodno identiteto v Ljubljani obravnavali zviška, ga imeli za tradicionalnega pisatelja, ki se ukvarja z zastarelimi temami. »Spoštovali so me redki, v glavnem moji Primorci. Eden od njih je bil Ciril Kosmač. In seveda Lino Legiša, ki mi je rekel, naj pišem, kakor doma govorim z mamo in očetom. Zlasti z mamo, ki je govorila slovensko, medtem ko je oče že mešal jezike.«

Svoboda, resnica, pravica

Pisatelj srkne požirek kave, nakar dvigne skodelico in nazdravi svobodi, resnici in pravici. »Človek je inteligentno bitje in najprej mora biti svoboden. Zagotovljeno mu mora biti, da se sam odloča, kam bo šel in kam ne, svoboden pa mora biti tudi v svojem mišljenju. Pomembna je tudi resnica. Človek naj ugotovi, kaj je res, kaj je gotovo, in to naj zagovarja. Kakor jaz pravim: ljubite svoj narod! O tem je pisal že Dante Alighieri. Ljubil je svoj jezik, pisal je, da sta ga govorila njegova oče in mama, ko sta se ljubila in ga spočela. Dialekt Firenc je imel za svoj jezik, pravil mu je “volgare”, vulgarni – govorica ljudstva.«

In tu je še pravica, ki ji nazdravlja: »O njej morajo razsojati sodniki, ljudje, ki so pravo študirali na univerzi in opravili prakso. Sodstvo mora biti neodvisno od politike, samostojno, ne v rokah vlade. Zavezano mora biti samo zakonu,« pravi. »Zahtevati moramo, da sodniki vzamejo v roke primer bazoviških junakov. Naj po pravici povedo, da Bidovec, Miloš, Marušič in Valenčič niso bili ne banditi ne teroristi, ampak mladi bojevniki proti fašizmu, in to prvi v Evropi!«

Štirje mladeniči so padli pod streli po prvem tržaškem procesu leta 1930, decembra pa bo minilo 80 let od drugega, po katerem so na Opčinah ustrelili Tomažiča, Bobka, Ivančiča, Kosa in Vadnjala. »S Pinom Tomažičem sem se poznal,« se spominja. »Bil je inteligenten, še inteligentnejša pa je bila njegova sestra Danica. On se je navduševal nad marksizmom, ona pa je bila bolj doma v kulturi. Bila je pametna in lepa. O njej in najinem prijateljstvu sem pisal, tudi z objavljenimi fotokopijami njenih zapiskov sem dokazal, kako pametna je bila. V Trstu je izhajala tudi revija Slovenka. Naše ženske so bile inteligentne in napredne.«

Želja pri 108 letih? Da bi ohranil pamet

Pisatelj danes svetu sledi predvsem s pomočjo radia, brati žal ne more več ... O čem pa bi pisal, če bi še lahko? »Napisal bi roman o ljubezni. O ljubezni “po starem”, od srca,« pravi. »Ljubezen mora priti iz srca in iti od tam niže po telesu, v seksus. Vsaka ljubezen mora biti srčna. Človek ni več opica, ima možgane, na prvem mestu pa mora biti čustvo – človek mora čutiti, da ima svojega bližnjega rad. Moja pomočnica Vera ločuje med “imeti rad” in “ljubiti”, jaz pa ne. Poudarjam, da je najpomembnejša ljubezen, ta povezuje ljudi. Narobe dela, kdor želi samo več in več denarja. Kaj boš z njim? Kupil še en nov avto, čeprav ga ne potrebuješ, saj imaš že enega, ki ti prav dobro služi? S takim odnosom ne boš nikamor prišel ...«

On je z drugačnim prišel vse do 108. rojstnega dne. Čudež? »O tem sem začel razmišljati šele ob 90. rojstnem dnevu,« pravi. »Tisto se mi je zdelo čudež, ker sem imel raka na mehurju.« Hvaležen je odličnemu zdravniku, ki ga je rešil. Česa pa si želi pri 108 letih? »Da bi ohranil pamet, da bi lahko logično razmišljal.«

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava