Ponedeljek, 28 november 2022
Iskanje

Obrazi kot haikuji

V prazničnem nizu Obrazi objavljamo zapis Primoža Sturmana

6. jan. 2022 | 15:38
Dark Theme

Ko sem prebiral vabilo za sodelovanje v nizu zapisov pod geslom Obrazi, sem takoj pomislil na Simona Jenka. Literat, rojen na Podreči pri Mavčičah ob reki Savi, kjer ta ostro zavije levo in od leta 1953, ko so pri Medvodah postavili jez za hidroelektrarno, polni Zbiljsko jezero, je bil svojevrstna posebnost v slovenski književnosti. Pisal je namreč tako poezijo (je avtor besedila nekdanje slovenske himne Naprej, zastava slave) kakor tudi prozo.

Med njegove najbolj znane novele sodi Jeprški učitelj, ki je – po domače povedano – priliznjenec vaškega župnika, ko pa ta umre, se skuša prikupiti novemu, pri tem pa se osmeši. Njegova smrt je tragična, saj umre po kratki bolezni, ki se je je nalezel, ko je iz mrzlega potoka skušal rešiti klobuk z loterijskim listkom, s katerim je poskusil srečo.

Nedavno preminuli literarni zgodovinar Boris Paternu je o jeprškem učitelju zapisal, da je tipičen antijunak, bolj ko se poskuša rešiti težav, ki ga pestijo, globlje zapada vanje. Takih likov na Slovenskem in v slovenski književnosti ne manjka. Na to temo je za Jenkom pisal tudi Ivan Cankar, čeprav se njegovi liki v nečem bistveno razlikujejo. Res je, da so tragični, se pa zlomijo po trdem boju, saj želijo ostati zvesti svojim idealom in prepričanjem. V nasprotju z Jenkom pri Cankarju namreč dobro živijo oportunisti.

Če se povrnem k Jenku, ne morem mimo njegovega pesniškega ciklusa Obrazi iz leta 1865. Zelo dobro se spominjam začetkov svoje šolske kariere. Pred dobrim desetletjem, bilo je jeseni 2010, sem kot suplent za pet ur tedensko (28 % zaposlitve) nekaj mesecev poučeval na Državnem izobraževalnem zavodu Ivan Cankar v Gorici, in sicer v četrtem letniku. Delovna ponudba je bila »mamljiva« le z vidika pridobivanja točk na lestvicah za učno osebje. Stroški vožnje s Krasa v Gorico so bili glede na mesečno plačo precej visoki, a boljšega tedaj nisem mogel najti. Preden sem stopil v razred, so mi povedali, naj od dijakov ne pričakujem preveč in ta misel se mi je zelo vtisnila v zavest. Ko bi te besede slišal sedaj, bi si mislil svoje in med dijake stopil kot tabula rasa, brez predsodkov. A to je že druga zgodba. Bolj pomembno je, da smo se v tistem četrtem letniku že kmalu srečali s Simonom Jenkom in njegovimi Obrazi.

Žal je do tedaj veliko mojega znanja iz licejskih let izpuhtelo, zato sem moral snov učnih ur sproti in temeljito pripravljati. Sem pa zato dobil novo asociacijo, ko sem po več kot desetih letih znova bral Jenkove Obraze. Zaradi njihove dolžine (bolje rečeno kratkosti), pa tudi vsebine, ki je marsikje uglašena na prizore iz narave, sem se takoj spomnil na pesniško obliko haikuja in enega največjih ustvarjalcev tega žanra na Slovenskem, Josipa Ostija.

Tedaj ga osebno še nisem poznal, čeprav je bil že nekaj mesecev skoraj moj sosed. Prvič sem ga v živo videl v Društvu slovenskih pisateljev, kjer smo marca istega leta predstavljali novo številko revije Poetikon, v kateri sem objavil svoj prvi pesniški ciklus. Spominjam se, da je bilo prav Ostiju namenjenih največ vprašanj po literarnem branju in pesnik je nanje z veseljem odgovarjal. Primerjava Jenkovih Obrazov z Ostijevimi haikuji se je obrestovala tudi pri pouku, ki sem ga uspel na ta način nekoliko aktualizirati. Ostija sem v Tomaju prvič obiskal naslednje leto, ko me je urednik Novega glasa Jurij Paljk spodbudil, naj mu naredim intervju, saj spadajo njegovi verzi v sam vrh slovenske poezije. Zanimivo je predvsem to, da se je Osti slovenščine priučil v zrelih letih, ko se je preselil v Slovenijo. V novem jeziku je napisal veliko več pesmi kot v materinščini. Bil je zelo zgovoren človek, njegov glas pa je dokončno utihnil junija letos, ko je izgubil boj z zahrbtno boleznijo.

Ob vseh ljudeh, ki smo jih izgubili v zadnjem letu in pol in ki niso umrli zaradi covida-19, se sprašujem, ali bi se bili od njih prisiljeni posloviti tudi, ko bi epidemije ne bilo in bi jim mogoče lahko nudili boljšo zdravstveno oskrbo, oziroma če je bila njihova usoda že tako ali drugače zapečatena. O tem večnem vprašanju namreč pojeta tudi prvi dve kitici druge pesmi Jenkovih Obrazov, in sicer z besedami lipe:

Naj vso svojo silo

burja ná-me žene,

vendar vsako pómlad

veje so zelene;

ali črv pod kožo,

ki redí se z mano,

on za smrt gotovo

vsekal mi je rano.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava