Ostala sta zvesta Gaberju, a ga nista posnemala

Utopija, izmuzljiva utopija. Izmika se ti. Čemu torej služi? Spodbudi te, da se premakneš, da kreneš na pot. Tako sta razmišljala Giorgio Gaber in Sandro Luporini, avtorja številnih predstav, v katerih so se prepletali teksti in pesmi. Izvajal jih je Giorgio Gaber. Njega že dolgo več ni med nami, umrl je leta 2003, vendar njegove pesmi in besede so še žive. V različnih kombinacijah so jih v letih povzeli številni avtorji in interpreti. Med najbolj zvestimi duhu in besedi ustvarjalnega para Gaber - Luporini je Giorgio Gallione, ki je iz njegove bogate zapuščine tudi sestavil predstavo Gaber - Mi fa male il mondo (Gaber - Boli me svet). Uprizoritev, v kateri nastopa Neri Marcorè, je Stalno gledališče FJK uvrstilo v svojo abonmajsko ponudbo. Predvidene štiri predstave so v veliko dvorano gledališča Rossetti pritegnile številne gledalce. Med njimi je bilo veliko takih, ki so imeli priložnost slediti Gaberjevim nastopom, in pa tudi mlajših, ki so s kvalitetno uprizoritvijo lahko odkrivali svojstvenega umetnika. Jutri bo predstava v goriškem Verdiju.

Ostati zvesti Gaberju, vendar ga ne zgolj posnemati. Ta izziv sta uspešno izbojevala Giorgio Gallione kot avtor in režiser predstave ter Neri Marcorè kot prepričljiv interpret.V uprizoritvi Gaber - Mi fa male il mondo igralca - pevca spremljajo štiri glasbeniki, točneje pianisti. Nastala je kot koprodukcija Stalnega (italijanskega) gledališča iz Bocna in Nacionalnega teatra Toskane ter v sodelovanju s Fundacijo Giorgio Gaber in Centrom za kulturne storitve Santa Chiara. V nekaj več kot enourni predstavi Neri Marcorè poda premišljen izbor besedil, ne samo dvojice Gaber - Luporini, temveč med drugimi tudi Pier Paola Pasolinija, Fausta Berlinguerja in portugalskega pisatelja Joséja Saramaga. Gallione je v predstavo vključil tudi enega izmed najbolj pronicljivih tekstov dvojice Qualcuno era comunista (Nekdo je bil komunist, 1992). Ta, kot tudi Mi fa male il mondo (Boli me svet, 1994), po katerem so povzeli naslov uprizoritve, je še vedno aktualen.Če v prvi avtorja razčlenjujeta razloge za politično opredelitev in trpko razočaranje, v drugi pa z ironično ostrino ožigosata vsevedne ljudi, birokracijo in državni aparat. Starejša od omenjenih tekstov je pesem Io se fossi Dio (Če bi bil Bog, 1982), v kateri se v ironičnih tonih sprašujeta, kaj bi storil, če ali ko bi bil ...