Ovrednotimo Ivanko Hergold

Pesnik Ace Mermolja in pisatelj Marko Sosič sta preko Primorskega dnevnika na slovensko javnost naslovila poziv, naj se seznani »s celotnim literarnim opusom dejansko zamolčane in obenem vrhunske slovenske pisateljice Ivanke Hergold«. V celoti ga objavljamo tudi na spletu.

Pri založbi Slovenska matica je izšel ponatis romana Ivanke Hergold (rojene leta 1943 v Gradišču pri Slovenjem Gradcu, umrle v Trstu leta 2013) Nož in jabolko. Knjigo so predstavili tudi na 35. Slovenskem knjižnem sejmu v Ljubljani, kot je poročal Primorski dnevnik (izpod peresa kronista s siglo RoŠa) 28. novembra 2019.

Upajmo, da bo ponatis romana končno priložnost in vzpodbuda, da se slovenski bralci in slovenistična stroka, kritiki in literarni zgodovinarji, seznanijo s celotnim literarnim opusom dejansko zamolčane in obenem vrhunske slovenske pisateljice Ivanke Hergold. Tu ne misliva le na sloveniste, ki delujejo v Italiji in so na to temo že pripravili kvaliteten kongres, a slednji nikakor ni bil dovolj.

Zato, da Slovenci še globlje spoznajo dragoceno in še kako sodobno umetnico, so potrebne strokovnost, rigoroznost in poštenost pri pristopu. Že sama zamolčanost je na primer predmet literarne zgodovine, saj pri Ivanki Hergold ne gre za oddaljenost, zamejskost ali za kako napako v samopromociji. Zamolčanost je vsebinska, lahko pa se spremeni v napačno zgodbo.

Že v omenjenem članku v PD lahko beremo: »Delala je kot lektorica pri Primorskem dnevniku, a se je nato odločila, da se bo izključno posvetila literarnemu delu.« To ne drži. (Kronist mlajše generacije tega dogodka seveda ne more poznati.) Ivanko Hergold so dejansko odpustili iz službe, kar je bilo zanjo tako psihološka kot finančna travma. Ni pa bila to edina travma v Ivankinem življenju. Že od mladosti je prebrodila številne hude čase, ki so jo privedli do tragične osebne osamljenosti in emarginiranosti. S trditvijo ne želiva prizadeti nikogar, vendar je bil svet Ivanke Hergold svet ženske emarginiranosti, ki ga je za vseslovensko stvarnost opisala v svojih delih na oster in povsem inovativen način. V trenutku so se razblinile vse afežejevske podobe srečne ženske!

Posebno hudo bolečino je Ivanki povzročala neskončna zaljubljenost v literaturo. Oboževala je kakovost in kakovostne avtorje, z isto intenzivnostjo pa je sovražila literarno mediokriteto ter založniške in pisateljske spletke, ki neusmiljeno relativizirajo kakovostna merila. Ivanka Hergold ni poznala srednjih mer, ni zamolčala lastnih misli in ocen, kar tudi ni vedno koristno. Pisateljska etika pa je bila zanjo absolutna prioriteta. Tako neizprosna ljubezen do literature in do avtentičnega izraza resnice v njej, ki ju je prelila tudi v svoje pisanje, je pisateljico pripeljala v temne pokrajine njenega duha. Ivanka Hergold je bila preveč izven shem določenega umetniškega in pisateljskega miljeja, da bi jo vrednotili ali celo nagrajevali. Ni bila medijsko uspešna pisateljica, ni prejemala nagrad, s svojo predanostjo literaturi pa se je znašla sama onkraj robov osrednje Slovenije in obenem našega prostora. Njeno plačilo je bila neznosna grenkoba: tista, ki ubije.

Pri kakršnemkoli pisanju o Ivanki Hergold je po najinem mnenju potrebno upoštevati vse omenjene aspekte, saj sta se njeno življenje in pisanje tesno prepletala. Danes nam ostaja njeno pisanje, ki ga lahko ovrednotimo samo z absolutno iskrenostjo in resnicoljubnostjo. Ivanka Hergold ne potrebuje ne sprenevedanja ne lepotilne šminke, ki bi maskirala le nas, ki smo še tu.

Ace Mermolja in Marko Sosič,
v Trstu, 29. novembra 2019