Pesmi imajo nov, inovativen ton

»Ni statičnega ravnovesja, vedno nekaj niha,« je pojasnila pesnica, profesorica in literarna zgodovinarka Marija Kostnapfel na predstavitvi svoje nove pesniške zbirke z naslovom (v oklepaju), ki je v dneh Barcolane potekala v Tržaškem pomorskem klubu Sirena. Deset let po pesniškem prvencu Pesmi/Poesie je napisala novo zbirko, v kateri se prepletajo notranje doživljanje, zunanji svet, telo, jezik in vprašanja sodobnega časa.

Kulturni večer je bil del niza dogodkov Slovenski pozdrav Barkovljanki v organizaciji Generalnega konzulata Republike Slovenije v Trstu. Predstavitev pesniške zbirke pa sta priredili založba Mladika in Slavistično društvo Trst-Gorica-Videm v sodelovanju s Sireno. Ob pesnici sta spregovorili avtorica spremne besede Vilma Purič in urednica Nadia Roncelli.

Purič je povedala, da ji je bilo v čast napisati spremno besedo, saj so jo verzi Marije Kostnapfel ganili. Spomnila je na začetke avtoričinega pesniškega ustvarjanja in na njeno zbirko Pesmi/Poesie, ki je bila deležna velike pozornosti. Spremno besedo je takrat napisala profesorica in literarna zgodovinarka Marija Pirjevec. V desetih letih. »Številne pesmi so po poti odpadle in prišlo je do sprememb v mojem osebnem življenju, drugačen pa je tudi svet, ki nas obdaja,« je prisotnim zaupala avtorica. Zato imajo pesmi nov, inovativen ton. Njena poezija po besedah Vilme Purič še vedno ostaja globoko osredinjena na notranje doživljanje, vendar vanjo vse močneje prodira zunanji svet. Kostnapfel je poudarila, da notranjosti in zunanjosti sama ne ločuje. Zunanji svet po njenem mnenju izgublja temelje, kar se odraža tudi v človekovi notranjosti. V eni od pesmi se tako dotakne tudi vprašanja beguncev. Pesem se konča z vejico, ker se boj po avtoričini razlagi nadaljuje.

Pomemben motiv zbirke je telo. Nadia Roncelli je opozorila, da so predmeti in motivi v pesmih otipljivi, telo se na zunanji svet neposredno odziva. Kostnapfel je povedala, da stvari občuti s telesom, vendar je čutenje včasih zamegljeno, saj se pred bolečino človek lahko tudi umakne. Ko ponovno vzpostavi pristen stik s telesom, nastanejo pesmi. Tudi živali imajo posebno mesto v pesniški zbirki. Kostnapfel jih vidi kot nedolžna bitja, ki ne izkoriščajo in ne podrejajo drugih. Človek pa jih je po njenem mnenju spremenil v sredstva za zadovoljevanje svojih potreb in s tem porušil ravnovesje sveta.Posebno pozornost so v pogovoru namenile jeziku. Marija Kostnapfel meni, da se zaradi medijev, institucij, politike in hiperkomunikacije jezik poenostavlja in postaja vse hitrejši. Hkrati se je demokratiziral, saj lahko danes vsakdo javno govori, piše in ustvarja. Prav zato je po njenem mnenju potrebno v literaturi iskati način, kako jeziku vrniti pristnost. Sprememba odnosa do jezika je vidna tudi v sami zbirki. Pesmi se začnejo z malo začetnico, na njihovem koncu ni pik, temveč vejice, naslovi so v oklepajih, med verzi pa je veliko belin in vizualnih premorov. Vejica po avtoričinih besedah ne pomeni konca in gotovosti, temveč pušča odprtost.