»Plezalci hodijo po robu, a niso boljši od ostalih ljudi«

Kam gre veter, ko ne piha je roman tržaškega pisatelja Dušana Jelinčiča (1953), ki bo bralkam in bralcem Primorskega dnevnika delal družbo v letošnjih poletnih mesecih. Po lanskih Biserih pod snegom, ki so nas v podlistku popeljali na Everest, nas bo Jelinčičeva pisava tokrat vodila do vznožja Gašerbruma 2, baznih taborov, ledenih strmin in njegovega vrha. Podlistek bomo objavljali vsak dan od torka, 23. junija: pred nami je 63 nadaljevanj, opremljenih z več kot 200 Jelinčičevimi fotografijami. Avtorju smo ob tej priložnosti postavili nekaj vprašanj o himalajski avanturi iz leta 2003 in knjigi, ki je leta 2007 izšla pri mariborski založbi Litera.

Zamisel, da bi se posvetili gorniški literaturi, se vam je baje porodila nekega poletja v našem uredništvu, ko ste ugotovili, da športnim stranem manjka podlistek. Drži?

Drži. Poleti leta 1988 sem bil daljše obdobje zaradi rotacije dopustov odgovoren za eno od športnih strani Primorskega dnevnika in sem vztrajno iskal med prijatelji, znanci ali pa le več ali manj znanimi športniki človeka, ki bi v podlistku opisal svoje športne ali pustolovske podvige oziroma prispeval kak zanimiv potopis. Iskal sem predvsem med alpinisti, jadralci in svetovnimi popotniki, ker pa je bilo moje iskanje neuspešno, sem se podlistka lotil sam. Bilo je sicer zelo naporno, saj sem moral poleg podlistka dejansko napisati celotno stran. Tako sem dopoldne pisal podlistek, popoldne in zvečer pa stran. Vsekakor sem bil na začetku še precej zbegan in negotov, ker sem podlistek pisal sproti in torej nisem mogel vedeti, kaj bo iz tega nastalo. Potrdilo o uspešnosti in kvaliteti Zvezdnatih noči pa je bilo že dejstvo, da so me bralci kar sami silili, naj vendar napišem zgodbo do konca, pa naj traja, kolikor traja. Tako je podlistek, namesto da bi se zaključil sredi septembra, ko se začenjajo prvenstva in sploh redno športno delovanje, končal natanko dva meseca kasneje, torej sredi novembra.

Zvezdnate noči so bile tudi v knjižni obliki (1990) prava uspešnica, Kam gre veter, ko ne piha (2007) pa je še ena knjiga o vaši himalajski izkušnji, tokrat o italijansko-slovenski odpravi Karakorum 2003: je tudi tokratna knjiga nastala na podlagi dnevniških zapiskov?

Delal sem na dveh vzporednih tirnicah, ki sta se stalno prepletali: dnevnikih in lastnih razmišljanjih, ki sem jih že dolgo zapisoval v osebne zvezke in so harmonično dopolnjevala opisovanje zunanjih dogodkov v Himalaji. Dogajanje sicer ni bilo tako epsko kot v Zvezdnatih nočeh, kar je povsem logično, saj sem na svoji prvi himalajski odpravi na Broad Peak (1986) preživel eno največjih himalajskih tragedij sploh. Tistega dne, ko je na osemtisočaku K2 umrlo pet alpinistov, sem s soplezalcem preplezal sosednji osemtisočak, doživel orkansko nevihto, ki nas je priklenila pet dni na goro, in ... preživel. Zato pa je roman Kam gre veter, ko ne piha bolj razmišljujoč, kar so znali ceniti tudi v italijanskih literarnih krogih, saj je bil njegov italijanski prevod izbran za eno od tedenskih knjig, ki so jo kot poletno branje avgusta leta 2016 priložili dnevnikoma La Gazzetta dello Sport in Corriere della Sera. Uspeh je bil prodoren, saj se je moja knjiga ob tekstih Messnerja, Bonattija, Diembergerja, Buhla, Cassina in drugih svetovnih alpinističnih klasikih prodajala v vseh večjih italijanskih kioskih in knjigarnah.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.