Povratek v velikem (rokerskem) stilu

Je kdo od vas mislil, da sem pozabil na naše Motorpsycho? Kje pa! Dobro sem vedel, da so Norvežani februarja izdali svojo že trideseto (!) studijsko ploščo. Danes pa je končno napočil čas, da se ji posvetimo.

Norveška skupina je pravi guru svetovne psihedelične glasbene scene. Gre za bend, ki se je v petintridesetletni karieri lotil domala vseh glasbenih zvrsti. Hans Magnus »Snah« Ryan in Bent Sæther sta glavna akterja benda – kitara, bas in dvojni vokal že od ustanovitve zasedbe. Za bobni pa so se zvrstili različni bobnarji. Zadnja leta je na primer za njimi sedel Tomas Järmyr. Z njim je bend leta 2017 izdal prvi del tako imenovane trilogije Gullvåg, ploščo The Tower, kateri je dve leti kasneje sledil album The Crucible, leta 2020 pa še zadnja The All Is One.

Že leto kasneje je trilogiji sledila nova plošča Kingdom of Oblivion, sedemdeset minut sveže glasbe, v kateri smo imeli tudi nekaj akustičnega materiala. Nato pa je bila rokerska psihedelija spet v ospredju v albumu Ancient Astronauts. Takšni so pač Motorpsycho: radi ustvarjajo najrazličnejšo glasbo, briga jih, če bo plošča prodrla na evropski mainstream.

Od vedno pa imajo radi tudi bolj akustične komade. Zato so se pred dvema letoma po seriji »epskih« rokerskih albumov vrnili z bolj pop obarvanim ploščkom z intimnimi in pretežno akustičnimi skladbami. Yay! je bil neke vrste odgovor na celo vrsto zakompliciranih albumov, ki jih je bend izdal pred tem. Veliko bolj »prebavljiva« plošča z jasnim namigom na akustično folk psihedelijo iz 60. in 70. let prejšnjega tisočletja.

Lahkotnejši pridih sta glasbenika dala tudi naslednjemu, lanskemu ploščku Neigh!!. Gre za neke vrste nadaljevanje prejšnjega albuma, saj je večina komadov nastala med pisanjem prejšnje plošče.

Z novim istoimenskim ploščkom pa je očiten povratek k tistemu progresivnemu roku, ki bend karakterizira že toliko let. Ryan in Sæther, ki sta trenutno edina stalna člana zasedbe, sta se tokrat odločila za dvojno ploščo. Komadov ni veliko, enajst pesmi, so pa dolge, tako da nov plošček traja čez 80 minut.

Že s prvo desetminutno Lucifer, Bringer of Light je takoj jasno, da imamo pred sabo nadpovprečen album. Gre namreč za dolgo rokersko koračnico v tipičnem Motorpsycho slogu. Laird of Hemly je nato na pol akustični, psihedelični intermezzo, takoj za tem pa so kitare spet v ospredju v komadu Stanley (Tonight’s The Night). Dober je tudi bluz rok v pesmi The Comeback. Po krajši Kip Satie, v kateri lahko prisluhnemo prijetnim klaviaturam, je spet na vrsti rokersko popotovanje v komadu Balthazaar. Češnja na torti je še 21 (!) minut dolga Neotzar (The Second Coming), v kateri imamo skoraj vse obstoječe glasbene zvrsti. Neverjetno. Motorpsycho ne razočarajo, in tudi tokrat moram ponoviti, da gre za glasbeno garancijo!

Motorpsycho

Motorpsycho

Psihedelični prog rok

Det Nordenfjeldske Grammofonselswkab, 2025