(Pre)hitro je ugasnil

Prejšnji teden je minilo štirinajst let od smrti Syda Barretta, ustanovitelja enega izmed najboljših bendov vseh časov – Pink Floyd. Letos pa mineva pol stoletja od njegovega solo prvenca The Madcap Laughs.

Roger Keith »Syd« Barrett je bil leta 1965 glavni akter pri ustanovitvi skupine Pink Floyd. Bend nosi ime po dveh ameriških bluzmenih, to sta Pink Anderson in Floyd Council, čeprav je Barrett večkrat izjavil, da so mu ime svetovali marsovci ... Syd je v tistih letih svojo zasedbo spremenil iz bluz benda v psihedelično, progresivno in avantgardistično skupino. Že v najstniških letih je izstopal kot slikar in pesnik. Pink Floydov prvenec The Piper at the Gates of Down (1967) si je skoraj v celoti zamislil sam; z nekonvencionalnim tipom besedil in obskurnimi psihedeličnimi zvoki je Barrett ustvaril imenitno ploščo, še več, glasbeni biser! Glasba londonskega benda je takrat bila neke vrste vesoljska, halucinogena glasbena izkušnja. Barrett je bil genij in to na več področjih. Njegovo prekomerno uživanje psihotropnih substanc, vedno slabše duševno stanje in neambiciozen karakter pa so privedli do njegove izključitve iz benda. Njegovo mesto je prevzel David Gilmour, Barrett pa je začel s snemanjem prvih komadov za svoj samostojni prvenec. Iz več pričevanj kaže, da je snemanje potekalo zelo počasi, Barrett je večkrat bil pod vplivom bogve česa, enkrat razpoložljiv, drugič agresiven, z očitnimi psihiatričnimi motnjami. Pri snemanju v imenitnem studiu Abbey Road so sodelovali člani benda The Soft Machine, odločilno pa sta pomagala tudi Roger Water in David Gilmour (sta si tako očistila vest?) iz Barrettove bivše zasedbe Pink Floyd.

Januarja leta 1970 je končno zagledal luč album The Madcap Laughs. Pred tem je izšel prvi single Octopus, izreden akustično psihedeličen komad, s skorajda absurdnim besedilom. The Madcap Laughs ima trinajst komadov, traja pa skoraj štirideset minut. Terrapin je prva, zelo počasna pesem, v kateri prisluhnemo le Barrettu in njegovi kitari. Čisto nekaj drugega je naslednja No Good Trying, ki se približuje glasbenemu stilu Pink Floydov. Love You je presrečen komad, No Man’s Land poln distorzij, v pesmi Dark Globe pa je Syd spet sam s svojo kitaro. Ljubezenska Here I Go spada med boljše pesmi albuma, medtem ko sta Golden Hair in Long Gone bolj svojevrstna komada. Na začetku skladbe If It’s In You poje Syd neuglašeno, zato pesem prekine in začne znova ... Bizarne posebnosti umetnika, ki je v naslednjih letih (pre)hitro »ugasnil« in se umaknil v anonimnost.

The Madcap Laughs

Syd Barrett

Akustična psihedelija

Harvest Records, 1970

Ocena: ★★★★