»Prepričanje, da so Italijani dobri ljudje, je povsem neosnovano«

Kdo je v resnici bil Pier Paolo Pasolini? Kaj vemo o njem oziroma o »prvem« ali »drugem« Pasoliniju? V italijanski splošni zavesti je velikokrat čutiti prisotnost dveh Pasolinijev, prvega, ki je živel med letoma 1922 in 1975, in drugega, ki v duhu živi še danes. Ascanio Celestini, poznan predvsem kot svojstven in nadvse zanimiv gledališčnik, je razkrivanju Pasolinijevega lika in njegovega opusa posvetil knjigo, napisano po poglobljeni raziskavi.

Knjiga s hote dvoumnim naslovom Pasolini, una vita, anzi due (Pasolini, eno življenje, pravzaprav dve) je junija letos izšla pri založbi Laterza. V sodelovanju s študijskim centrom Pier Paolo Pasolini iz Casarse so Celestinijevo knjigo predstavili na knjižnem sejmu v Pordenonu.

Brez konteksta ne gre

Celestini ne bi bil Celestini, če ne bi tudi kot avtor nastopil kot interpret. Med njegove odlike nedvomno sodi dar, da z besedami zna omrežiti poslušalca. Tudi njegova gledališka dela temeljijo na svojstvenem načinu podajanja zgodb, ki nenehno prehajajo ena v drugo ter v obratni smeri. Sicer je Pasoliniju že namenil gledališko igro Museo Pasolini (Muzej Pasolini), ki je na ogled na kanalu RaiPlay, »vendar ne zmeraj«, kot je pripomnil avtor.

Zakaj tolikšno zanimanje za Pasolinija? Ker je iz njegovega dela, pesniškega, publicističnega, filmskega, mogoče razbrati italijansko zgodovino tedanjega časa. Če znaš k delu in življenju tega pomembnega intelektualca pristopiti pravilno, tako da ga umestiš v njegov čas, če - z modno definicijo - znaš kot sredstvo uporabiti kontekstualizacijo. Ob tem iz njegovih člankov ali daljših besedil ne smeš iztrgati stavke ali delčke in jih postaviti v drugačen kontekst, kot se rado dogaja danes.

Celestini je na predstavitvi knjige navedel primer italijanskega zunanjega ministra Antonia Tajanija, ki je izjavil, da glede odnosa do policije soglaša s Pasolinijem. Med rimskim mladinskim protestnim valom maja 1968, znanim kot »bitka v kraju Valle Giulia«, je Pasolini zapisal, da »sočustvuje s policisti«, ne s policijo kot institucijo, do katere je nekaj vrstic spodaj bil kritičen. »Problem je v tem, da je Pasolini veliko bolj citiran avtor kakor bran«, je prepričan Celestini, »veliko ljudi se gre igro, kaj bi danes rekel Pasolini«.

Glede fašizma in antifašizma je imel Pasolini izdelano mnenje, saj je ne glede na kritike na račun komunistov glasoval za KPI. Kot ga ima tudi Celestini, ki je prepričan, da se »italijanska družba ni otresla fašizma«. Kot je povedal v Pordenonu, je to »rdeča oziroma črna nit, ki se vleče skozi italijansko novejšo zgodovino«. »Pojavljajo se ista imena, isti ljudje.« V italijanski ustavi besedi fašizem in antifašizem nista zapisani, je ugotavljal Celestini.

Proti koncu predstavitve se je razgovoril o fašizmu in o (ne)prevzemanju odgovornosti za storjena dejanja v fašističnem obdobju ter kasneje. »Mussolini je pozdravil in se hvalil s požigom Narodnega doma v Trstu,» Berlusconi je dejansko odprl vrata Severni ligi in Nacionalnemu zavezništvu v politično areno. In tudi prepričanje, da so »Italijani dobri ljudje«, je povsem neosnovano, kot pričajo dogodki med drugo svetovno vojno, med drugim tudi okupacija dela tedanje Slovenije. Poglobljeno spoznavanje Pasolinijevih del in branje njegove knjige, seveda, po mnenju Ascania Celestinija nudita dobro osnovo za boljše poznavanje dobe od leta 1922 do leta 1975, ampak tudi današnje italijanske stvarnosti.

Več v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku.