Torek, 22 oktober 2019
Iskanje

Pupi Avati: »Verjamem v zlo«

Danes bo v Trstu predstavil svoj film Il signor diavolo

2. okt. 2019 | 9:24
Dark Theme

Pupi Avati je svojih osemdeset let proslavil z novim filmom Il signor diavolo (Gospod hudič) in ga povzel po svojem istoimenskem romanu. Celovečerec bodo ob Avatijevi prisotnosti predstavili danes ob 21. uri v tržaški kinodvorani Ariston, spada pa v spored festivala Morje zgodb (Un mare di racconti), ki ga letos prvič prirejajo v sklopu Barcolane. Bolonjski režiser in pisatelj se s tem filmom vrača k svoji prvi veliki ljubezni, gotskem trilerju.

»Poklica režiserja sem se lotil, ker sem se zaljubil v filme Federica Fellinija in bil pri tem prepričan, da sem tudi sam Fellini,« nam je po telefonu zaupal Avati. »Ko pa sem razumel, da ni tako in sem iskal neko svojo novo identiteto, so mi bile posebno blizu gotske zgodbe. Triller mi je omogočil, da sledim žanru, a se istočasno ne izneverim samemu sebi.«

Že več vaših filmov je na gotsko tematiko. Verjamete, da hudič res obstaja?

Podoba z repo in rogovi je danes povsem zastarela. Verjamem pa v zlo. Tudi v zlo posameznika, pa čeprav so nas v določenem trenutku prepričali, da hudobije ne nosimo v sebi, temveč, da živi izven nas. V resnici ni tako. Tudi sam sem že storil marsikaj hudobnega in dejstvo, da sem se v preteklosti veselil napak in padcev svojih kolegov, odraža neko moje čisto osebno zlo. Sicer pa sem tudi sam doživel kar nekaj krivic.

Film o dečku, ki izve za strašno resnico, a mu nihče ne verjame, je postavljen v beneško Laguno, na začetek petdesetih let in vigilijo novih državnih volitev. Zgodba, ki jo pripovedujete, postavlja v škripce tako takratno premočno Krščansko demokracijo kot Cerkev. Zakaj ste izbrali ta zgodovinski okvir?

Leta 1952 sem imel štirinajst let. Samo nekaj mesecev kasneje, junija 1953, so bile na vrsti državne volitve in antagonizem med Krščansko demokracijo in levico, je bil še kako zaznaven. V mamini družini so bili vsi levičarji, moj oče in njegovi sorodniki pa so volili za krščanske demokrate. Vsa družinska kosila so se končala s kreganjem in diskutiranjem. Ob nedeljah sem stregel pri maši in se, kot vsi, zelo bal teme. V tistem času je bila meja med dobrim in zlom pri vzgajanju otrok zelo jasno definirana in hudič je bil za nas najhujše zlo, ki smo se ga bali.

Istočasno pa je moj oče, ki je bil starinar, imel v pisarni obešeno kopijo slike belgijskega umetnika Jana van Eycka, ki se mi je kot otroku zdela tako strašna, da sem ta strah nekako vsrkal vase in živel z njim. Še več, strah me je sčasoma celo očaral ...

Celotni intervju v današnjem (sredinem) Primorskem dnevniku.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava

$tempAlt.replaceAll('"','').replaceAll('<p>','').replaceAll('</p>','').replaceAll('<br>','').replaceAll('<br/>','').replaceAll('<br />','').trim()

Menite, da bi v slovenskem parlamentu moral sedeti predstavnik zamejskih Slovencev?

17. okt. 2019 | 16:45
Da, izvolijo pa naj ga le zamejski Slovenci, ki imajo slovensko državljanstvo
Da, volilno pravico pa naj dobijo vsi zamejski Slovenci, ki na konzulatih ali veleposlaništvih izjavijo, da pripadajo slovenskemu narodu
Lepo bi bilo, a je predlog neizvedljiv
Ne, ker je prav, da so poslanci samo slovenski državljani, ki v Sloveniji plačujejo davke
Me ne zanima
Prikaz rezultatov

Glasovanje zahteva prijavo