Radostna zgodba, ki se prelevi v kriminalko

Plaže Normandije so idealno prizorišče za pripoved, ki se čudovito premika med nostalgičnim ritmom glasbenih uspešnic osemdesetih let in opisom prve ljubezni, tokrat istospolne.

François Ozon je za svoj zadnji film iskal navdih pri britanskem mladinskem romanu Pleši na mojem grobu Aidana Chambersa, ki precej od blizu pripoveduje, kako lahko prva ljubezen pomeni tudi prvo strto srce ... Delo, ki bi premierno moralo zaživeti na lanskem canskem festivalu, ima marsikaj skupnega z Guadagninovo filmsko uspešnico Pokliči me po svojem imenu.

V grenko-sladko zgodbo, polno sonca in prekipevajočih čustev nas uvede šestnajstletni Alex, medtem ko z rokami, vklenjenimi v lisice, čaka na zaslišanje v zvezi s smrtjo dve leti starejšega Davida. Dark pripoved o dveh najstnikih se pred tem začne na odprtem morju, ko na obali Normandije razsaja vihar. Med valovi se prikaže čoln, ki se potaplja, in v Alexovo življenje vstopi očarljivi David Gorman. Karizmatični fant reši življenje novemu prijatelju in ga kmalu vzame pod svoje okrilje. Med drugim ju povezuje tema smrti: Alex je namreč obseden z razmišljanjem o minljivosti, Davidu pa je pred nedavnim umrl oče. Vse, kar se pripeti zatem, je romantična pripoved, ki se iz radostne zgodbe kmalu razvije v kriminalko ...

Roman, po katerem je posnet film, je režiserja Ozona prevzel leta 1985, ko je bil star sedemnajst let. V resnici mu je sprva hotel dati naslov Poletje 1984, a ker je v filmu želel uporabiti pesem In between days skupine The Cure, ki je izšla leta 1985, je celovečercu spremenil naslov ...

Été 85 (Poletje ‘85)

Francija, 2020

Režija: François Ozon

Igrajo: Félix Lefebvre, Benjamin Voisin in Valeria Bruni Tedeschi

Ocena: ★★★★