Sobota, 21 maj 2022
Iskanje

(Raz)prodana zemlja

V prazničnem nizu Obrazi objavljamo zapis Jerneja Ščeka

29. dec. 2021 | 14:14
Dark Theme

Zemlja – beseda stoletja, problem tisočletja, strašilo in ogledalo upehanega človeštva, sen v jutrišnji dan, odkritje tople vode, do včeraj sramota, enim junaštvo, drugim bognasvaruj, sizifovski vsakdan ali nedeljski sprehod, zdravilni napor, kamen ideološke spotike, tempirana bomba, alarmni signal, kri in zvestoba, Tisto, Ki Ga Ne Smemo Imenovati, tradicija, izročilo izginule stvarnosti, divja misel, dodana vrednost, zasilni izhod obubožanih, Štiglic, Kosovel, Pregelj, naša zemlja – prst v osjem gnezdu. Zemlja je ječa minljivega in ključ do prehrambene neodvisnosti, materija in duh, rodopolje in tiha pristava, ki je v nas, privid in simbol. Lastninska zasebnost, ki pušča skupnostne sledi in vsečloveške stopinje. Sodobniki radi rešujemo svet, pa ne znamo ali nočemo poklekniti v njeno plevelasto vlago, si z njo umazati roke. Zaobljuba prej kot stvarnost.

Gretini sodobniki dedujemo razraslo in zastrupljeno prsteno duhovnost. Sol zemlje ni proletarski delavec, ki orje ledino med stanovanjskimi stenami, v lehah od kuhinje do kopalnice, na baredih in paštnih balkonskega brega, temveč deželski obdelovalec, ki se iz polpreteklosti oglaša bolj desno kot levo. Skrajni čas, da nad spolzkima bregovoma vržemo brv in zasadimo lopato. Od drugega povojnega časa se zemljo gmotno, moralno in simbolno razvrednotuje. V učbeniškem prizoru iz filma Il ragazzo di campagna (Podeželski deček, 1984) komik Renato Pozzetto zapusti zemljiško posest, s traktorjem zavozi v cvetoče hipermoderni Milan in na mah izsuši življenjske prihranke zato, da se naposled znajde v sobi brez oken, tri krat tri, na zložljivi mizi v plastičnem krožniku konzerva tunine z grisini. Globalistična logika ima raje smrad po sežganem olju pomfrijev kakor vonj po gnoju, žagovini in smoli, po samooskrbnem kmetovalstvu.

V sicer razumljivi želji po boljšem smo tudi mi bežali od zemlje in vsega, kar ta predstavlja: kmečko minulost, pot in znoj, hlevski gnoj, stiskaštvo, hladne zidove v zimskih nočeh, krogotok neusmiljenih setev in nezanesljivih žetev, odvisnost od letin in pozebe, sklonjeno dostojanstvo marljivih rok.

Vse, kar je kraškega, čim prej zabetonirati. Kdor je ostal na starem, je o(b)stal prej iz potrebe in pomanjkanja kot iz načelnosti, očitno ni imel izbire, sicer bi še sam rušil in iz niča gradil novi svet. Zdaj smo pa tam, prvi goli in bosi, drugi na zeleni veji! Svojo zemljo smo (raz)prodajali do neprepoznavnosti: včasih iz potrebe, tu ni kaj reči, pogosto iz kaprice, za avtomobil ali počitnice, danes po kavbojsko, iz površnosti sredi egiptovske teme.

A ni vse izgubljeno. Kolo zavesti se je zasukalo, na srečo odpiramo oči in prihajamo k sebi. V demografski zimi, iz katere se oglašajo malodušne lamentacije, češ da »nimamo kaj, ko nas je tako malo«, bi bilo poučno pretlačiti naše narodno ohlajanje skozi sitno vprašanje o tem, kaj smo (in kaj nismo) počeli s svojo zemljo. V ranjki Avstriji je slovenska zemlja na Tržaškem končala v žrelu urbanizacije, po drugi vojni ezulskih naselij, zatem predmestnih naselij, danes pa dediščinske in okoljevarstvene varovalne politike. Neprizemljenost pri nas pomeni poitalijančevanje zato, ker smo na tem jeziku zgornjega Jadrana tisočletni dedič in rejnik zemljinega izročila Slovenci. Na svojem smo lastniki, a ne gospodarji. Razširiti straniščno okno, prizidati otroško sobo, zravnati polje – nemogoče! Potem pa čez cesto zazidajo večstanovanjsko hišo, vrstne kletke, spalno naselje, in ozemlje naselijo z odtujenostjo.

Za enega domačina dvajset prišlekov. Tudi če zatisnemo obe očesi ob načrtnosti, ostaja dejstvo, da neselektivne zelene politike k nam prinašajo črne posledice.

Ker je hrast bolj trpežen od človeka, mora zdrava okoljevarstvena politika delovati trajnostno tudi za domačina. Farmakopejski Rebula takole svetuje: »Ne gre torej za oddaljevanje od te naše čudovite gozdnate zemlje, ampak za duhovno urbanizacijo, ki naj to zemljo požlahtni.« Za prerojenje zemeljskega duha gre, za Tržačana, ki bi bival kraško in razmišljal meščansko in si upal zopet pogledati svoji zemlji v obraz.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava

$tempAlt.replaceAll('"','').replaceAll('<p>','').replaceAll('</p>','').replaceAll('<br>','').replaceAll('<br/>','').replaceAll('<br />','').trim()

Italijanska vlada je odločila, da zaradi manjše razpoložljivosti energentov zaradi vojne v Ukrajini temperature ob uporabi klimatskih naprav ne smejo biti nižje od 27°C, pozimi pa ne bodo smele presegati 19°C (+/- 2°C).

17. maj. 2022 | 6:00
Soglašam, ker menim, da gre za upravičeno žrtev
Soglašam le delno, ker menim, da je ob omenjenih temperaturah poleti pretoplo in pozimi premrzlo za življenje in delo
Odločitev zavračam, ker menim, da je neustrezna
Odločitev odločno zavračam, ker menim, da gre za neupravičeno žrtev
Ne vem
Prikaz rezultatov

Glasovanje zahteva prijavo