Petek, 12 avgust 2022
Iskanje

S Pahorjem se je poslovilo 20. stoletje

Zgodovinarja dr. Borut Klabjan in dr. Gorazd Bajc, avtorja knjige Ogenj, ki je zajel Evropo: Narodni dom v Trstu (1920-2020)

Trst |
4. jun. 2022 | 15:39
Dark Theme

Priloga je na voljo v PDF obliki.

V ponedeljek se je z Borisom Pahorjem poslovilo 20. stoletje. Odslej ni več spomin, je le še zgodovina. Z njim je odšel še zadnji veliki pričevalec kratkega stoletja, kot bi zapisal britanski zgodovinar Eric Hobsbawm. Verjetno zato, ker ni poznal Borisa Pahorja: Pahorjevo 20. stoletje je bilo vse prej kot kratko.

Rodil se je 26. avgusta 1913. Tistega dne je tržaška Edinost na prvi strani poročala, da se je oblikovala mednarodna komisija za preučevanje masakrov med pravkar zaključenimi balkanskimi vojnami. Če je kdo mislil, da bodo na tak način preprečili medčloveško klanje, se je bridko zmotil. Naslednja desetletja sta zaznamovali dve svetovni vojni in pokoli vseh vrst, ki jim ni videti konca niti v času, ko je Boris Pahor, po skoraj 109 letih življenja, legel k zasluženemu večnemu počitku. Kar je v življenju videl, je tudi zapisal - ne vsega, a marsikaj je zlil na papir, še marsikaj drugega pa povedal. Z besedami ni štedil, četudi niso bile najbolj zaželene, saj se po navadi niso prilagajale sprotnim potrebam in spreminjajočim se okoliščinam. Niso se niti na enem njegovih zadnjih nastopov, ko je 13. julija 2020 iz rok slovenskega predsednika Boruta Pahorja in njegovega italijanskega kolega Sergia Mattarelle prejel visoki državni odlikovanji. Novinarju tržaške televizije, ki je vanj silil z večnim vprašanjem o fojbah, je zabrusil, da gre za neumnost, in na samosvoj način ošvrknil bazoviško pometanje zgodovine pod preprogo v imenu skupne amnezije preteklosti.

Kako drugače, saj ga je zgodovina zaznamovala že od malih nog: velika vojna, španska gripa, ki je prizadela tudi njegovo družino, in tržaški rasizem, ki je zanetil Narodni dom. V nedavnem filmu, ki ga je o njem posnela britanska televizija BBC, se je spominjal, da je takrat zasovražil italijanščino. Kako bizarno za človeka, ki je nato dobri dve desetletji na slovenskih šolah v Trstu poučeval italijanski jezik in književnost.

O krutosti in smrti, obenem o upanju v prihodnost

A življenje je večkrat bizarno - človeka, ki danes velja za simbol slovenstva, je v taboriščni pekel pahnila prav slovenska, domobranska roka. In če so mu nato povojne jugoslovanske oblasti zaradi podpore Edvardu Kocbeku prepovedale vstop v državo, so na drugi strani prisluhnile prošnji za gmotno podporo njegovi tržaški reviji Zaliv. Na eni strani so ga obravnavale kot političnega nebodigatreba, na drugi pa so morale vseeno priznati, da je bil Zaliv “še vedno izrazito antiklerikalna revija”, kot se je v poročilu izrazil predsednik Republiške konference Socialistične zveze delovnega ljudstva (SZDL) Janez Vipotnik. Kar je bilo ljubljanskemu političnemu vrhu nedvomno po godu. Hkrati pa so ga prek tajne politične policije, Udbe oziroma SDV, stalno nadzorovali; kot marsikoga drugega, tudi ljudi zelo različnih svetovnih nazorov.

S svojimi deli, v katerih je razgalil demone preteklosti, je Evropejcem zapustil nesmrtna pričevanja o krutosti in smrti, a obenem o upanju v prihodnost. Tudi zaradi tega je skrajno reduktivno, če o njem mnogi pišejo, da je eden izmed najpomembnejših slovenskih ali tržaških pisateljev - bil je oziroma ostal bo evropski ali svetovni mojster literature. Ravno tako bo reduktivno, če se bomo nanj spomnili le zaradi literarnega ustvarjanja. Boris Pahor nam je zapustil kopico drugih zapisov, na primer dnevniških. Koristni so zlasti zgodovinarjem, saj je marsikaj sproti - večkrat brez dlake na jeziku - komentiral in si z marsikom dopisoval. Njegova zapuščina, deponirana v rokopisnem oddelku Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani, nam bo vsem velik izziv. Pahor je bil namreč nemalokrat v središču pobud, ki so se v slovenskem prostoru zvrstile po drugi svetovni vojni, od t. i. slovenske levice, želje po vsestranski svobodi proti vsem totalitarizmom do pravic manjšin; med temi tudi slovenske v Italiji. K njej se je vsakič vračal in zavračal njeno sektaštvo ter pomanjkanje narodne premočrtnosti - s takim bičem ni mahal le v zamejstvu, ampak tudi v državi matičnega naroda. Sedaj se mu množično klanjajo, a somišljenikov večkrat ni bilo na pretek.

Med pomembnejšimi zaslugami, ki jih ima Boris Pahor, je tudi opozarjanje italijanske javnosti na tržaške Slovence. Njegovo sodelovanje v televizijski oddaji Che tempo che fa, intervjuji v najpomembnejših italijanskih časopisih in nenazadnje pozornost, ki so jo njegovi smrti posvetili italijanski mediji, so segli tja, kamor ni nihče pred njim. Zato ne bi bilo neprimerno, če bi se mu mesto, ki ga je tako zaznamoval in popisal, oddolžilo: že res, da se je v zadnjih letih mesto brez spomenikov prelevilo v prestolnico spomina in spominskih obeležij - prav zaradi tega bi si ob Sabi in Joyceu Boris Pahor zaslužil spomenik sredi Oberdankovega trga, saj bi prav njegova materializirana podoba v središču mestnega obzorja dejansko pokazala, ali je mesto v zalivu dejansko prebolelo grmado v pristanu in dokazalo, da se je iz Pahorjevih tekstov nečesa naučilo. Na tak način bi tržaška družba pahnila tiste mestne svetnike, ki so ob njegovi komemoraciji protestno zapustili dvorano, tja, kamor spadajo: na smetišče (zgodovine). Če tega ne bo, pa bo enostavno dokazala, da se metulj ni premaknil s tistega prekletega obešalnika.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava